Ruandska zakonca Cyprien in Daphrose Rugamba tudi v najtežjih preizkušnjah poosebljata primer zvestobe, upanja v Boga in zakonske ljubezni kot poti k medsebojnemu posvečevanju.
Zakonca sta neprestano molila za spreobrnjenje src in pozivala k spravi ruandskih plemen v sporu. Zaradi izpovedovanja vere in verske aktivnosti sta bila ustreljena pred tabernakljem.
Bolezen, ki je prinesla spreobrnjenje
Cyprien je bil bogat in dobro izobražen človek, ki je sodil med ruandsko elito. Njegova družina je bila verna, toda on je svojo vero zapustil.
Poročil se je z Daphrose, toda težko bi ga označili za zvestega moža. Le nekaj mesecev po poroki je ženo vrgel iz hiše, zahteval je celo ločitev. Njegov življenjski slog je bil dekadenten. Imel je nezakonskega otroka, ki ga je Daphrose po spravi vzela za svojega.
Cyprien je veliko časa posvečal izobraževanju – zasedal je vodstvene položaje, med drugim na ministrstvu za javno šolstvo, bil je tudi eden od ustanoviteljev muzeja ruandske kulture v mestu Butare.
Leta 1982 je hudo zbolel, ni se mogel premikati in govoriti. “Ta izkušnja je uničila moj ponos,” je pripovedoval pozneje.
Daphrose svojega moža ni zapustila. 16 let je na kolenih molila za njegovo spreobrnitev. Skrbela je zanj, dokler se nekega dne ni zgodil čudež – Cyprien je ozdravel.
Novo življenje
Cyprien se je obrnil k Bogu, hotel se je spovedati. Govori se, da je na spremembo vplivalo prikazovanje Naše Gospe iz Kibeha. Marija je tedaj prosila: “Pokorite se, obžalujte, pokesajte se! Spreobrnite se, dokler je še čas! Molite brez prestanka in brez hinavščine!”
Cyprien in njegova žena sta se odločila, da se posvetita opravljanju del usmiljenja. “Prosim za odpuščanje. Spreminjam svoje življenje in postajam tvoj mož, ti pa postajaš moja žena,” je rekel Daphrose.
V službi zakonskih parov
Daphrose je v Kigaliju vodila majhno trgovino z zelenjavo. Skupaj sta ustanovila marijansko skupnost laikov. “Nimamo veliko časa,” je ponavljal Cyprien.
Ob 25. obletnici poroke sta zakonca odpotovala v Francijo. Tam sta odkrila tudi skupnost Emmanuel. Raziskovala sta njeno duhovnost in jo leta 1990 ustanovila tudi v Ruandi. Želela sta si, da bi se združili člani sprtih plemen. V okviru skupnosti je Cyprien vodil celo folklorno plesno skupino.
Nasprotujoča si politična tabora sta ga pozivala, naj se jima pridruži. Zavračal je vsiljive ponudbe in denar, ki bi ga lahko zaslužil. Pojasnjeval je, da ga Bog kliče k drugačnemu poslanstvu. Izgubil je službo in si težko našel novo zaposlitev.
Cyprien je dejal svojemu prijatelju:
“Iti moraš naprej, zaupati Bogu! Ko se vozite ponoči, ne vidite celotne ceste. Toda žarometi postopoma osvetljujejo majhne odseke ceste, vse do konca poti. Enako velja za naše življenje: živeti moramo iz dneva v dan, ne da bi skrbeli, kaj nas čaka. Živeti moramo v sedanjosti, obsijani s svetlobo, ki nam jo daje Bog in se postopoma pomikati naprej.”
Zadnji trenutki življenja pred tabernakljem
Kmalu sta zakonca začela nov projekt pomoči otrokom – Center Cypriena in Daphrose Rugamba. Grozila je nevarnost državljanske vojne in družina se je, kljub temu da bi lahko pobegnili iz države, odločila ostati. Zvesti so bili svojim prepričanjem.
V noči na 6. april 1994 se je v Ruandi začel pravi pokol. Tiste noči so sestrelili letalo s predsednikom Ruande na krovu. Družina je pokleknila pred tabernakljem v hišni kapelici. Vsi so začeli moliti.
Zjutraj so zaslišali glasove. Pripadniki hutujske milice so vdrli v njihov dom. Vanje so usmerili puške, nato pa so starše in otroke pobili. Preživel je en sin. Deček je padel in bil skrit pod telesom ubitega očeta. Ob mraku je zlezel ven in poklical družinskega prijatelja, ki je ponoči pokopaval umrle.
Proces za njuno beatifikacijo v škofiji Kigali teče od leta 2015.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
