Ljubezen do samega sebe je bistvenega pomena. To je pot zdravljenja. Tako pomembna, da bo skoraj nemogoče, da bi imeli radi druge, če tega ne bomo živeli.
Ne razumite narobe, ljubezen do sebe je bistvenega pomena. Težava je le v tem, da je ljubezen do sebe postala moderni pojav, ki nam prodaja iluzijo, da upravljamo svoje življenje brez pomoči drugih, predvsem pa brez Boga.
Da, imamo omejitve
Danes ljubezen do sebe razumemo v okviru nekaterih izjav, kot so: “Dovolj sem samemu sebi”, “Ne potrebujem nikogar, da bi bil srečen”, “Moje želje nimajo meja”.
Takšno razmišljanje po malem odpravlja resničnost, da smo omejeni. “Vse omejitve tako v naše življenje prinašajo drugi,” pravi moderna miselnost.
Namesto da bi se spoprijeli s svojo bolečino in najglobljimi težavami, se učimo strategij, da bi se naredili samozavestne.
Iščemo vedno več
Če pa smo iskreni, se za to željo skrivajo globlja hrepenenja po izpolnitvi. Želimo si upanje, da bi našli odgovore na svoje strahove. Iščemo nekaj, kar osmišlja našo bolečino in nas uči živeti.
Sprašujem se: če sem jaz dovolj, kaj se bo zgodilo tisti dan, ko nečesa ne bom več zmogel? Ali mi misel, da sem sam resnično boljši, v času, ko bom šibek, ne bo dodala takšnega bremena sramote, da bi moral prositi za pomoč?
Če ni omejitev za moje želje, mar to pomeni, da moram slediti vsem svojim impulzom? Ali ne potrebujem samokontrole samo zato, da se ne poškodujem ali škodujem drugim?
Za ljubeznijo do sebe skrivamo svojo globoko negotovost pred resnično ljubeznijo, ki nam prodaja nepopolne ideje, ki skrivajo hrepenenje po še večji ljubezni. Kar potrebujemo, je zato zdravljenje iz ljubezni.
Ljubezen, ki zdravi
Velik del Jezusovega poslanstva na zemlji je bilo zdravljenje. V Svetem pismu spoznamo nešteto zgodb, ko zaradi njega slepi vidijo, hromi hodijo, mrtvi oživijo in gobavci ozdravijo.
Jezus je zdravil tudi ranjena srca, na primer Samarijankino; dajal je upanje tistim, ki ga niso imeli več; ozdravljal srca tistih, ki so ga izdali, tako kot Peter …
Bog ni vstopil v naše človeštvo samo zato, da bi nam dal obliž za naše rane ali različne mehanizme za preživetje in za to, da gremo lahko naprej.
Prišel nam je podarit življenje, življenje v izobilju (Jn 10,10). Prišel je zdravit naše rane, nas imet rad takšne, kakršni smo. Prišel nas je obnovit.
Morda mislite, da če nimate zlomljene noge ali če nimate gobavosti, potem Bog nima ničesar, kar bi lahko ozdravil.
Toda živeti na tem svetu pomeni poznati bolečino in posledice zla in izdaje v naših srcih. Vsi trpimo zaradi sramu, zavrnitve ali občutka nevrednosti. Danes želi zaceliti rane v tvojem srcu.
Torej Bog, popravi me zdaj
Morda razmišljate: “Ampak, milijonkrat sem molil za isto stvar in Bog je še vedno ni odpravil. Še vedno boli. Ni se izboljšala. Bog me ne zdravi!”
Bog nas noče samo “popraviti”, ampak si želi intimnosti z nami, zveze z nami.
Le v takem odnosu in prek tega odnosa ima njegova ljubezen moč, da zaceli naše rane. Če bomo vse življenje hodili z Njim kot z najbližjim prijateljem, bo ogromno prispeval k temu, da se bomo zares imeli radi.
Jezus hoče skozi bolečino hoditi z nami, nam prinašati odgovore, vire in ljudi, ki nas bodo vodili po tej poti.
Karkoli nas boli: neuspela zveza, izguba ljubljene osebe, negotovost, zloraba, sram, občutki zapuščenosti, negativne misli ali kaj drugega na dolgem seznamu bolečin; lahko smo prepričani, da je Bog iste stvari prenašal in jih nosil s seboj na križu, da imamo lahko novo življenje.
“On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni” (Iz 53,5).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
