Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 15. junija |
Sveti Vid
home iconDuhovnost
line break icon

“Vse svoje sošolce v srednji šoli sem prepričevala, da Boga ni”

Rupena

VID PONIKVAR | SPORTIDA

Mojca Purger - objavljeno 19/05/21

Pričevanje o spreobrnjenju in preizkušnji bolezni

Nataša in Ervin Rupena sta zakonca s prav posebno življenjsko potjo. Oba sta odraščala v nevernih družinah, njuna skupna družina pa hodi za Jezusom. Na tej poti so se že večkrat soočili s preizkušnjami, ki so pripeljale do tega, da je Nataša pred letom in pol za dlje časa obležala. Ugotovila je, da gre pri njeni bolezni tudi za duhovni boj, zato je večkrat obiskala eksorcista. Svojo izkušnjo in tudi znanja, ki jih je zbrala v tem času, je zapisala v knjigi Vsega hudega – reši nas, o Gospod!

Kako se je začela vajina skupna zgodba?
Ervin: Oba sva z Obale, srečala pa sva se v Ljubljani, ko sva bila vsak v svojem dijaškem domu. Takrat sva prijateljevala, ali malo več, in sva si obljubila, da če se ne bova poročila drug z drugim, bova drug drugemu priča. Potem sva šla vsak svojo pot. Jaz sem se poročil in Nataša je bila res priča na moji prvi poroki, ampak tisti odnos ni uspel. Z Natašo sva se po ugotovitvi ničnosti moje prve poroke tudi cerkveno poročila.

Nataša: Med nama je bila zrela ljubezen, prijateljstvo. Fazo zaljubljenosti sva doživljala že v srednji šoli. Očitno sva morala res dozoreti, da sva lahko skupaj.

Oba prihajata iz nevernih družin. Kako sta se spreobrnila, sprejela vero?
Nataša: Jaz sem bila vedno močno proti Cerkvi, prav tako tudi družina, iz katere izhajam. Spomnim se, kako je moja nona nekoč nagnala župnika iz hiše, ko je prišel za božič blagoslovit. V mladosti sem bila upornica in sem padla v neprimerno družbo, živela čisto pogansko. Vse svoje sošolce v srednji šoli sem prepričevala, da Boga ni. Pri umetnostni zgodovini sem začela razmišljati, kdo je Jezus. Zaživela sem s tem vprašanjem, živela pa sem še po starem. Dokler nisem šla v Benetke na fakulteto.

Rupena

V tistem času sem doživela stisko, ker sva se razšla s takratnim fantom. V svoji žalosti sem šla v eno od cerkva gledat neko sliko in takrat se je začela maša. Ostala sem pri maši, ne vem, zakaj, in pri njej se je zame zgodilo spreobrnjenje. Med posvečenjem darov sem videla Jezusa. Začela sem jokati in sem jokala vso mašo, tako da so po koncu maše gospe prihajale k meni, mi dajale robčke in me spraševale, ali potrebujem pomoč …

Spoznala sem, da je Jezus tisti, ki sem ga iskala. Takrat sem rekla samo: “Ti si ta, ki te ljubim, ki te iščem.” Od takrat naprej nisem nikoli več podvomila, da ga ne bi bilo. Jezus je zame bolj resničen kot mi.

Ervin: Spreobrnjenje sem doživel ob Nataši. Ko sva začela hoditi, sem šel z njo k polnočnici. Prišel sem v cerkev in nisem imel pojma, kako to gre, čeprav sem “naredil”zakramente, da sem se lahko prvič poročil. Ko sem vstopil, sem čutil sprejetost. Doživel sem trenutek, ki se je potem nadaljeval, vedno laže sem obiskoval svete maše …

Nataša: Ko sva šla s polnočnice, je Ervin rekel: “Bog je.” Te besede so se globoko vtisnile v mojo notranjost.

Ko sta se poročila, nista vedela, da vaju čaka tako težka preizkušnja Natašine bolezni. Kako se je vse začelo?
Nataša: Po poroki otrok ni bilo dve leti. Želela sem si jih in hkrati me je bilo strah. Misel, da bi v mojem telesu rastel otrok, je bila zame travmatična. Takrat sva šla prvič na terapijo in to je bil tako bogat čas, iz katerega črpava še danes. Potem so prišli otroci: v enem letu in 20 dneh sem rodila tri otroke: punčko in dvojčka fantka.

Čez noč sem se znašla s tremi majhnimi otroki, dvojčka sta imela vsak svoje težave, saj sta bila rojena pred rokom … Doživljala sem veliko razdvojenost, ker se hčerki nisem mogla posvetiti tako, kot sem se ji želela, poleg tega sem doživljala še poporodno tesnobo.

Bolezen, ki me je pred letom in pol doletela, so povzročili notranji in zunanji dejavniki. Bila sem kronično utrujena, že odkar pomnim. Sploh ne vem, kaj pomeni živeti s polno energije. S porodi in ranim otroštvom otrok sem se precej izčrpala.

Potem pa so v najinem podjetju prišle finančne krize, s tem tudi grožnje in potem propad … Notranji dejavniki so bile moje navezanosti, moja potreba, da bi bila odlična žena, mama, super uspešna delavka. Moje notranje rane, ki so me pogojevale, da se nisem mogla osvoboditi in zaživeti. Potem sem končno klonila.

Rupena

Ervin, najbrž si niste tako predstavljali poročne obljube: v bolezni in zdravju?
Ervin: Vedel sem, da je zelo krhka. Ko sva bila še prijatelja, sem imel prometno nesrečo in sem jo prosil, če me lahko pride iskat, pa sem na koncu jaz moral peljati njo domov, ker se je skoraj onesvestila. Meni ni bilo nič, samo avto je bil poškodovan. Imam občutek, da jo dobro poznam, in me ni presenetilo, kar se je zgodilo.

Njen zlom zame ni bil prelomna točka. Nisem se niti odločal, ali bi ji pomagal ali ne. Preprosto sem prevzel določene stvari, ki jih ona ni mogla narediti. Sva prijatelja in si tudi pomagava. Ne sprašujem se, ali bi ali ne bi.

Kje iščeta pomoč? Jo iščeta skupaj ali jo vi, Nataša, sami najdete?
Nataša: S to boleznijo sem ozavestila, da je to izključno moja bolečina in moja preizkušnja, ki je nihče drug ne more nositi. Takoj sem razumela, da je to načrt med menoj in Bogom. Ervin me je pospremil, kamor koli sem ga prosila, ker sama nisem mogla voziti, sama pa sem si poiskala ljudi, za katere sem čutila, da mi lahko pomagajo.

Izbrala sem psihiatrinjo, ki me je spremljala in mi je bila v veliko podporo in pomoč. Poiskala sem si odlično psihoterapevtko. Imela sem ogromno strahov in nisem mogla normalno živeti. Spremljal me je moj spovednik, in ker se je izkazalo, da je moje stanje tudi posledica duhovnega boja, sem večkrat šla tudi k eksorcistu. To je bila tudi zame tako ekstremna rešitev za moje težave in tako na meji, da priznam, da me je bilo sram, celo pred mojim najboljšim prijateljem in možem – Ervinom.

Kako ste prepoznali, da ne gre za duševno bolezen, ampak duhovno?
Nataša: To opisujem kot duhovno, notranje mučenje. Občutek se ne more primerjati z ničimer drugim. Problem je, ko se simptomi začnejo mešati. Zdelo se mi je, da bom znorela, omedlela ali kar umrla. Najprej sem zaradi tega šla k zdravniku, nato k psihiatrinji, ampak se je na koncu izkazalo, da je šlo v velikem deležu za delovanje zla.

Občutje je ena stvar, simptomi, kako se to pozna v življenju, v obnašanju, na telesu, pa so druga zgodba. Tako da včasih ni druge možnosti, kot da greš preverit. Če se kdo slabo počuti, si mora poiskati pomoč. Nekje je treba začeti in potem greš od vrat do vrat. Pot ti je dana zato, da Bog da svoje milosti in spoznanja.

Ervin, kje vi črpate vero in moč?
Ervin: Bil sem v Exodusu 90 za moške. Vesel sem, da sem bil v tej skupini. Dobivali smo se prek zooma. Sicer mi je blizu jezuitska duhovnost. Včasih molim več, drugič manj.

Nataša: Pri Ervinu se dogaja vse zelo naravno. Božja skrivnost je, zakaj je enim dano tako, drugim pa nikoli nič. Ko sem bila pri eksorcistu, sem enkrat potem v cerkvi jokala in težila Jezusu, zakaj moram tako trpeti, zakaj je vse to potrebno.

V srce se mi je vtisnilo: “To je moja volja zate.” Takrat sem bila prevzeta s tako nepopisno in nadzemeljsko srečo. Da je Bog sam, Jezus, moj ljubljeni, hotel to zame in da mi je to dal iz ljubezni – to je milost. Človek si ne more izmisliti take sreče.

Rupena

Kako vzgajata otroke v veri?
Ervin: Najini otroci hodijo v montessori šolo v Ljubljano in vsako jutro potrebujemo pol ure do 40 minut do šole. Za nas je to dragocen čas družinskega življenja. Vsako jutro molimo v avtu, morda je to največja vzgoja molitve za naše otroke. Takrat je čas za prošnje, zahvale, priporočamo se svetnikom … Midva sva spreobrnjenca in vere ne gojiva iz neke tradicije. Učimo se praznovanja godov, na primer.

Nataša: Mislim, da mora biti vera naravna in otrok v vero ne moremo siliti. Ohranjamo molitveni okvir, ki je jutranja, večerna molitev, pred obroki, in seveda zakramentalno življenje. Občasno se zberemo h kakšni devetdnevnici, včasih zmolimo kakšno desetko ali litanije v pižamah … Ko smo se pripravljali na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu, smo brali evangeljske odlomke in potem veliko debatirali. Če je stvar živa, pritegne vsakega otroka.

Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
preizkušnjespreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
KATHY AND BRANDON GUNN
Aleteia
Zakonca, ki poročnega darila nista odprla kar devet let
2
TERESITA
Ewa Rejman
10-letnica je svoje največje sanje izpolnila tik pred smrtjo
3
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
4
FAMILY HABE
Barbara Oprčkal
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko...
5
WEB 3 ANA SAJOVIC
Urška Kolenc
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nise...
6
martin susnik
Lojze Grčman
Razvajanje žene? Od skupne kopeli z mehurčki s kozarcem vina do &...
7
Anna Gębalska-Berekets
Vnukinja je uresničila sanje bolnega dedka tik pred njegovo smrtj...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.