“Danes sva pričevalca upanja, da je mogoče priti znova skupaj”

Vsestranska umetnica je svojo izobraževalno pot začela na srednji šoli za oblikovanje in jo nadaljevala na akademiji za likovno umetnost, kjer je magistrirala iz otroške ilustrirane avtorske knjige.

Z možem Davidom sta se spoznala v študentskih letih in se v času podiplomskega študija skupaj odpravila na Erazmus izmenjavo na Finsko. Vse od takrat ju povezuje veliko skupnih zanimanj. Tako že 18. leto vodita galerijo, atelje in umetniško društvo Lična hiša v Ajdovščini, s katero želita približati umetnost vsakomur.

V vseh teh letih so bila Polonina dela, ki se zadnja leta predstavlja pod umetniškim imenom Lona Verlich, na ogled na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, njene ilustracije pa krasijo več knjig za otroke, pri nekaterih se podpiše tudi kot avtorica besedila.

Žena in mama treh otrok v prostem času rada igra klavir, pri tem improvizira sama ali s sinom Oskarjem, ki je violinist in bobnar. Zelo rada tudi bere ali se ob čaju druži s prijateljicami.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Kar nekaj idealnih začetkov dneva je bilo v začetku karantene marca lani. Bilo je eno uro več spanja, privoščila sem si miren in počasen zajtrk, sprehod s psom in dopoldanske izlete v gozd s celotno družino. Pa slikanje v ateljeju, kjer me nihče ni motil več ur dnevno.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Biti urejena mi je pomembno, ker s tem odražam tudi svoje psihično stanje, samozavest in veselje do življenja. Rada se uredim tako zase, kot za moža in druge ljudi, s katerimi se srečujem.

3. Vaš mož je hkrati tudi vaš sodelavec. Kako vama uspeva usklajevati obe vlogi in kako si kljub vsem obveznostim vzameta čas zase?
Z možem Davidom sva že več kot dvajset let sodelavca in zelo dobro sodelujeva. Sva se že navadila na ločevanje med profesionalnim delom, kjer si včasih delo porazdeliva, kot tudi najinim zasebnim družinskim življenjem, kjer vedno najdeva čas tudi za pogovor in vsakodnevni sprehod. Še dobro, da imamo psa, tako imava razlog, da se podruživa.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
Materinstvo je najlepša vloga, ker obožujem svoje otroke in se ob njih učim biti boljša mama, pa tudi bolj odgovorna in ljubeča oseba.

5. Kaj vas v življenju in pri ustvarjanju navdihuje? V čem najdete svojo življenjsko in ustvarjalno moč?
Pri ustvarjanju me najbolj navdihujejo vznemirljivi dogodki v mojem življenju. Navdihujejo pa me tudi ljudje, ki jih srečujem v življenju in se naše poti prepletejo ter pustijo sledi. Čustva in občutki, ki nastanejo ob tem, vplivajo na moja dela.

Ustvarjalno moč čutim tudi takrat, kadar se iskreno veselim življenja in dogodkov, ki so pred mano. Ob vznemirjenju in navalu ustvarjalne energije pa začutim neizmerno hvaležnost Bogu za umetniški talent.

6. Umetniki pogosto doživljajo umetnost kot nekaj vzvišenega. Zakaj vi želite z njo med ljudi?
Skoraj vedno, ko ustvarjam, čutim, da so moja dela namenjena ljudem. Zelo sem vesela, če si želijo imeti moje slike na svojih stenah, v svojih domovih. Seveda se tudi strinjam, da je umetnost lahko doživeta kot nekaj vzvišenega, saj umetnik med ustvarjanjem velikokrat začuti navdih kot nadnaravno energijo, ki mu je pomagala ustvariti prav posebno in čudovito delo.

Težko govorim za druge umetnike, vendar sama čutim, da tudi tisti, ki slike/umetnost občudujejo, opazijo, kdaj je bil umetnik še posebej navdahnjen.

7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnjujem ves dan. Začnem z jutranjo molitvijo zahvale in prošenj že v postelji, potem pa spontano tudi čez dan, med sprehodom s psom v naravi velikokrat molim za ljudi v stiski, družino, prijatelje, se zahvaljujem za vse, kar prejemam. Večkrat se tudi zalotim, ko med delom ali vožnjo v avtu molim ali klepetam z Bogom o stvareh, ki me mučijo ali ne poznam odgovora nanje.

Spoznala sem, da mi tak način življenja ustreza, da sem boljše volje, lažje premagujem ovire, s katerimi se srečujem vsak dan, in čutim pogum, da se lahko lotim vsega. Moje vodilo je stavek: "Vse premorem v Njem, ki mi daje moč."

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Preizkušnja, ki sva jo z možem doživela pred dobrim desetletjem, mi je dala nov pogled na življenje. Najprej je moj David pred 11 leti zbolel za lymsko boreliozo, ki je napadla njegovo živčevje in ga psihično spravila na rob.

Pol leta pozneje se je začel sesuvati najin zakon. Oddaljila sva se. Finančno sva bila na tleh, imela sva dva majhna otroka, zidala sva hišo in nisva videla izhoda. Skoraj tri leta sva v isti hiši živela kakor tujca, brez ciljev in v dušah prazna.

Ves čas najine krize sem čutila, da potrebujeva pomoč in rešitev. Na vse pretege sem iskala pomoč pri terapevtih, prijateljih, celo v svoji družini. David pa nikakor ni verjel, da bova kdaj prebrodila to krizo in prišla nazaj drug k drugemu. Bilo je težko. Za naju je molilo veliko ljudi in dobri Bog je imel drugačne načrte z nama.

Po skoraj treh letih sva spet začutila iskrico, David se je pozdravil, skupaj sva se začela duhovno spet krepiti in iskati skupne poti. Rodila se nama je hčerka Zofija (tretji otrok). Danes sva pričevalca upanja, da je mogoče priti znova skupaj, da sva rešila zakon, namesto da bi se ločila.

Najin zakon je čudovit, družina si je opomogla in neskončno sva hvaležna, da sva skupaj v zaupanju in ljubezni.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
"Ali boš imela danes dober ali slab dan, je odvisno od tega, kako si boš obarvala svoje misli. Veseli se dneva, ki je pred tabo."

10. Biti ženska je lepo, ker …
Biti ženska je lepo, ker je v nas modrost življenja. V sebi lahko odkrivamo lepoto stvarstva, lepoto bivanja, premišljevanja, čudenja, ustvarjalnosti. Vse to je simbioza življenja, ki je v nas, kadar smo duhovno nahranjene.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.