Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Župnijsko karitas (ŽK) Prevalje Terezija Vivod vodi 13 let. V tem času se je število prostovoljcev v njej povečalo za petkrat. Očitno sta tako Terezijina dobrotljivost kot dobrovoljnost, o čemer smo se prepričali tudi sami, nalezljivi.
Ob tem skrbi tudi za moža, s katerim jo veže 44 let zakona in ki ga je pred leti zadela kap. Pred dnevi je zasluženo prejela državno priznanje za področje prostovoljstva. "To priznanje delim z vsemi prostovoljci Karitas, saj si ga zasluži prav vsak, o tem sem prepričana," poudarja.
"Če hočeš druge vnemati, moraš sam goreti," je dejal že blaženi Anton Martin Slomšek. Vi počnete oboje. S čim je "poplačanih" več kot 1.100 prostovoljskih ur, kolikor jih opravite na leto?
Nekoč sem sosedi rekla, da mi tega dela ne more nihče plačati. Ni variante. Na to niti pomislim ne. Zadovoljna pa sem, ko uspešno izpeljemo akcije Karitas. Za veliko noč smo v akciji Karitas košek zbirali sladkarije in priboljške za otroke. Ko smo dežurali, so darove prinesli tudi ljudje, ki smo jim v preteklosti pomagali.
Prišla sta tudi gospod, ki po rodu ni Slovenec, mislim, da je musliman, in gospa, ki je Slovenka. Prinesla sta precej dobrot. Dejala sta, da so se njuni otroci zelo razveselili podobnih darov. Zdaj, ko zmorejo, so se odločili, da bodo vračali dobroto. Naš namen je to, da ljudi postavimo na noge.
Del dohodnine lahko namenite Slovenski karitas
Ne oziramo se veliko na cenzuse in denar, ko pa imajo ljudje tako nizke pokojnine. Če vidimo, da bomo nekomu pomagali z večjo vsoto denarja, se potrudimo, da to tudi storimo. "Točno to ste naredili nam," je rekel gospod. "Naš voz ste potegnili iz blata, da smo lahko šli naprej." Občutkov ob tem ni mogoče opisati.
Kdo je Terezija Vivod?
Kot vodja ŽK Prevalje sodelujete s številnimi organizacijami v okolici, od Rdečega križa do gasilcev in občinskih struktur. Kako ohranjate visoko stopnjo zaupanja?
Pakete pomoči nam prinašajo tudi iz drugih občin in iz Avstrije. Tu nam pomaga Facebook, saj ljudje vidijo objave. Glede sodelovanja z drugimi organizacijami pa je tako: pri poplavah, kjer so bili dejavni gasilci, starejši ljudje nismo mogli pomagati. Zato smo jim dejali, naj se obrnejo na nas ob drugi priložnosti, ali pa da jim pripravimo kako malico.
Ko imajo mladi gasilci tabor, jim Karitas pomaga s hrano, sokom, sladkarijami, kar imajo pač otroci radi. Z občino sodelujemo izvrstno, župan ima veliko posluha za naše projekte. Uspešno sodelujemo tudi s civilno zaščito, društvom invalidov in več izpostavami Rdečega križa (Prevalje in Leše), ki jim damo hrano, če je zmanjka.
V obdobju korone sem hodila precej po robu. Mislim, da sem bila v stiku s kakimi petimi osebami, ki so mi nato povedale, da so pozitivne. Ampak Bog je na moji strani.
Če se vrneva k uvodnemu vprašanju – vnemate tudi druge. V času vašega vodenja je število prostovoljcev v ŽK Karitas postalo petkrat večje. Kako jih nagovarjate?
Na začetku sem nagovarjala sošolce in sorodnike. Nekaj sodelavcev sem povabila na romanjih, nekaj pa sem nam je pridružilo ob različnih akcijah. Ne v oznanilih, ljudi je treba nagovarjati z osebnim pristopom. Stopiti do njih. "Nimam časa." Jaz ga pa imam? (smeh) Če razmišljaš na ta način, potem se ne zgodi nič.
Skrbite tudi za moža, ki ga je zadela kap. Kako vas lahko podpira? In kako vi njega?
Moje življenje je podrejeno Karitas in njemu. Poročena sva 44 let. Obveznosti si načrtujem tako, da lahko skrbim zanj. Z levo roko si težko pomaga. Določen čas lahko preživi sam, vsega dne pa ne, ker si ne more skuhati sam. Ob sredah vem, da se pri njem oglasi sinov tast, zato sem bolj mirna. Možu je pred 12 leti v glavi počila žila. Kri mu je zalila skoraj polovico možganov.
Rekli so mi, da je mrtev, da je že na onem svetu. A jaz sem bila prepričana, imela sem upanje in zaupanje, da bo preživel, čeprav mi je zdravnik rekel, da nisem razsodna. In preživel je! A šla sva skozi kalvarijo, ko sem nepokretnega, saj niti sedeti ni mogel, dobila v domačo oskrbo. Sodelavcem Karitas sem tedaj navodila pošiljala od doma. Moža pa smo postavili na noge do prve kontrole.
Lahko z nami delite še kako priložnost, ko ste bili ganjeni zaradi odziva tistih, ki ste jim pomagali?
Takih dogodkov je kar nekaj. Nekoč je na Karitas prišel par. Gospod izhaja iz nekdaj bogate družine, on pa je kljub izobrazbi zašel v težave. Odklopili so mu elektriko, s partnerko sta se znašla na robu. Prišla sta k nam in dejala, da bi se rada postavila na noge. Z odborom naše ŽK, s katerim se vselej posvetujemo, smo se dogovorili, da se povežemo z Rdečim križem.
Račun za elektriko je bil kar zajeten, dogovor je bil, da ga plača vsaka organizacija polovico. Ko sta prišla čez nekaj dni spet, da bi stvari dorekli, je gospa svojemu dragemu dejala: "Vidiš, na koncu tunela pa sveti lučka."
Od tega je že pet, šest let, v tem času nista niti enkrat več prišla na Karitas. Živita, delujeta. Takrat sta potrebovala zagon. Že tedaj sem jima povedala, da bosta morala odslej skrbeti zase. In to tudi počneta. Vselej, ko se srečamo, z veseljem pozdravita.
