“Proces odločanja za duhovništvo je bil en velik boj”

Peter Čemažar prihaja iz župnije Ljubljana – Ježica. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava je vstopil v bogoslovno semenišče. Prihaja iz večje družine, kjer je med mlajšimi otroci. Letos, ko obhajamo leto sv. Jožefa, se rad pošali, da si s papežem delita najljubšega svetnika.

Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste zaznali, začutili Božji klic, da hoče, da mu sledite po poti duhovništva?
Šlo je za celosten proces. Nisem eden od tistih, ki bi že od otroštva vedeli, da bodo duhovniki. V začetku četrtega letnika gimnazije so se mi začela postavljati vprašanja, kaj naj naredim s svojim življenjem.

Predstavljal sem si, da se bom poročil in imel družino, vendar me je vedno bolj spremljala misel in vprašanje, kaj pa, če bi bil duhovnik. Najmočneje sem to vprašanje občutil pri sveti maši, v trenutku, ko duhovnik izreče besede: "To delajte v moj spomin," ob branju Božje besede in seveda ob zgledih različnih duhovnikov, ki sem jih poznal.

Kakšni so bili odzivi na vašo odločitev pri domačih, prijateljih, v okolici?
Vsi so bili precej presenečeni, po drugi strani pa so bili tudi zelo lepi odzivi. Presenečeni so bili, ker o tem nisem nikoli govoril. Takrat sem se ravno vpisal na strojno fakulteto, v srednji šoli sem imel dekle in so me zato morda bolj videli v vlogi moža in očeta.

Mnogo lepih odzivov sem doživel tudi od tistih, ki niso povezani z vero in Cerkvijo, za kar sem zelo hvaležen. Spodbudna okolica je bila zame pomemben dejavnik, da sem lahko res pogumno in odločno rekel, da grem za Jezusom. Tako sem lažje odgovoril na boj, ki se je v meni odvijal glede tega, čemu naj posvetim svoje življenje.

Leta študija in vzgoje v semenišču so gotovo tudi pripomogla k bolj jasnemu zavedanju in gledanju na duhovniško poslanstvo. Kaj je za vas bistvo duhovništva?
Zame to pomeni biti čim bolj podoben Kristusu, kar pa duhovnik postaja ravno prek služenja ljudem, s podeljevanjem zakramentov, z oznanjevanjem evangelija, v ljubezni do bližnjega, prek skrbi za druge.

Že to, da po duhovnikovih rokah in v moči Svetega Duha pri sveti maši kruh in vino postaneta Jezusovo Telo in Kri, ki se dajeta za ljudi, je nekaj tako zelo velikega, kar si človek zelo težko predstavlja oziroma nam je nedojemljivo.

V prostem času se veliko ukvarjate tudi z umetnostjo in kiparjenjem. Nekaj vaših izdelkov je mogoče najti v bogoslovnem semenišču. Je tudi to vaš način molitve, poglabljanja odnosa z Bogom?
Moram reči, da so me v odnos z Bogom vodile predvsem umetnine drugih, ki sem jih opazoval. Lepota, pisana z veliko začetnico, nagovarja in lahko človeka odpira za Boga, še posebej, če gre tu za cerkveno umetnost, ki želi posredovati veselo novico evangelija.

V teh umetninah sem videl, da je slikarja/kiparja vodil Sveti Duh, saj umetnine gledalca vodijo v odnos z Bogom. Ko pa sam ustvarjam, ko sedem za glino, si ne rečem, da grem molit. Začnem pa vsako tako delo z molitvijo in svoje delo izročam Bogu. O Njem želim namreč spregovoriti.

Tako upam in molim, da bi lahko tudi katero izmed mojih del ljudi nagovarjalo in odpiralo za Boga. Gotovo pa se mora v vsem našem delu kazati tudi naše duhovno življenje. Če se to kaže v našem govorjenju, odnosu do drugih, potem se gotovo lahko kaže tudi v tem, kar ustvarjamo na področju umetnosti.

Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
Že proces odločanja za duhovništvo je bil en velik boj. Takrat sem bil sam v sebi zelo nemiren, nisem vedel, kaj in kako naj se odločim, ali je duhovništvo res zame, ali naj raje izberem družinsko življenje ...

Vendar se je v nekem trenutku, ko sem se odločil za duhovništvo in ko sem vstopil v semenišče, vame naselil resnično globok in oseben mir, kar sem takrat dojemal kot močno potrditev, da sem na pravi poti in da sem se pravilno odločil. Prav tako me je v semenišču potrjevalo pastoralno delo, ob katerem sem čutil res veliko veselje.

Če na župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Kateri del gospodinjenja vam najmanj diši?
Sam sem kar vesel, da so nas v bogoslovnem semenišču vzgajali tako, da zna človek zase poskrbeti tudi sam. Prati in likati znam in s tem nimam posebnih težav, tudi lačen ne bi bil.

Vsekakor pa tudi iz izkušenj vem, da je za to potrebno precej časa, da človek vse to postori, zato bi se kvečjemu bal, da bi mi tako začelo zmanjkovati časa in bi se poslužil morda hitre hrane ali podobnih "bližnjic", ki pa nikakor niso dobre ali zdrave. Zato bom kakšne pomoči pri gospodinjskih opravkih gotovo vesel.

Kakšno je vaše novomašno geslo in zakaj ste ga izbrali? Kaj vas pri tem najbolj nagovarja?
Za geslo sem izbral besede apostola Petra iz Janezovega evangelija, ko reče: "Gospod, h komu naj gremo?" (Jn 6,68) Peter izreče te besede, ko Jezus vpraša apostole, ali ga hočejo tudi oni zapustiti in oditi.

Pred temi besedami je namreč poglavje o pomnožitvi kruha in Jezusov evharistični govor, da je on resnični kruh življenja, ki je prišel iz nebes, da brez njega ne moremo živeti. Množici ljudi, ki ga posluša, je to pretežko in zato odidejo, čeprav so ga prej hoteli postaviti za kralja. Niso mogli sprejeti, da se nam Jezus zares sam daje v hrano, da nam daje svoje telo in kri kot resnični kruh za življenje sveta.

Peter na to vprašanje, ali hočejo tudi dvanajsteri oditi, odgovori v imenu vseh, da ne morejo iti k nikomur drugemu, ker ima le Jezus besede večnega življenja. Tako v apostolu Petru vidim velik zgled, saj se v trenutkih, ko vsi drugi odhajajo, obrne h Gospodu in izpove, da ne moremo iti k nikomur drugemu. V nikomer drugem ni rešitve. On edini ima besede večnega življenja.