Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 15. junija |
Sveti Vid
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Z možem naju kriza ni oslabila, temveč celo zbližala in naredila še močnejša”

Arhiv serije Najini mostovi.

Andreja Hergula - objavljeno 25/05/21

"Če jaz ne čutim zadrege ali sramu ob tem, ko povem, da hodim k maši, tudi okolica to sprejme"

Nina Ivanič je nadarjena igralka, ki ima svoj slog. Trenutno jo lahko občudujemo v priljubljeni slovenski nadaljevanki Najini mostovi kot zgovorno medicinsko sestro Dragico.

Vlogi je Nina uspela vdihniti energičnost, všečnost, neustrašnost in odločnost. Odločna in neustrašna je tudi, ko ne igra, sploh ko je treba javno spregovoriti o svoji veri.

Predvidevam, da ste v vlogo sestre Dragice vdihnili tudi sebe. Težko bi bilo najbrž igrati svoje popolno nasprotje, kajne?
Seveda, kot igralka kreiram različne vloge. Zelo težko je odigrati nekaj, kar igralcu ni lastno oz. blizu. Osnova sem jaz in vedno izhajam iz sebe. Črpam iz svojih izkušenj, darov, talentov, opazovanja, zmožnosti kreacije, transformiranja. Tako nastane končni rezultat, kjer gledalec gleda Nino Ivanič, a v različnih vlogah.

Kako ste se pripravljali na snemanje te nadaljevanke?
Pred snemanjem smo se pogovarjali o tem, da bi prevzeli vipavski dialekt, ki ga je zelo težko ujeti. Nekateri soigralci so to poskušali, drugi so ga uporabili občasno. Kot opazovalka svojih kolegov sem videla, da jim kakšna beseda ali melodija potegne na obalno primorščino.

Večina se je odločila, da ohranja varno varianto oziroma zborni ali osrednjeslovenski jezik. Jaz sem si upala in Dragico malce obarvala z obalnim narečjem. Sčasoma sem postala v melodiji suverena.

Dragičin obalni dialekt sem opravičila s tem, da je ta otroštvo in mladost preživela v Izoli ali Kopru. Lik je tako drugače izpadel in doživel večjo transformacijo. Sicer pa smo s snemanjem serije končali že julija lani.

Večkrat ste v intervjujih nazorno povedali, da verjamete v Boga. Kdaj ste ga spoznali?
Izhajam iz katoliške družine, zato mi je vera blizu že od malih nog. Hodila sem k verouku in prejela vse zakramente. V otroški dobi sem živela otroško vero. Skozi življenje pa sem ohranjala vero tudi v manj prijetnih dneh, v stiskah, trpljenju. Moram priznati, da mi je bilo velikokrat kar precej hudo.

Vera mi je vedno pomagala, da sem težke dni ali celo mesece preživela z upanjem, da bo Božja pomoč in rešitev prišla, da že prihaja in da je Bog z menoj. V vsem tem sem poglobila vero in samo sebe. To me je preoblikovalo v bolj empatično, čutečo, globljo človeško dušo.

V trenutkih sreče in veselja je sicer “fino”, a vse ostaja na površju. Trpljenje te poglobi in se dotakne najglobljih delov tvoje duše. Odnos do vere je živ, intimen, vsakodneven. Gre za živ proces, kjer ne ostajamo na enakem nivoju s plitvo vero in ne more iti skozi na način, da bi lahko rekla “to je to, zdaj gremo naprej brez Boga”.

Ste se zaradi zagovarjanja vere kdaj soočili z nevšečnostmi?
Značilnost slovenskega prostora je miselnost, da se mora kristjan vere sramovati ali jo skrivati. Če mi vera pomaga, me dela boljšo osebo in jaz tako ohranjam svojo identiteto, potem sem ponosna nanjo. Vera se mi zdi vrednota, velika milost oziroma dar. Nikoli se nisem počutila manjvredne od ostalih, niso me spremljali občutki sramu.

No, morda sem se nekoliko neprijetno počutila le v mlajših letih, ko smo bili še v socializmu in so me v šoli gledali postrani. Opazila sem, da če jaz ne čutim zadrege ali sramu in prostodušno ter ponosno povem, da hodim k maši oz. da sem verna, to brez zadrege sprejme tudi okolica.

Ste kdaj zavrnili kakšno neprimerno vlogo?
Da, enkrat. Ne morem reči, da je bilo to izrecno zaradi vere, temveč zaradi mojega odnosa, stališč in odločitev, ki so bile na neki način povezane z vero. Vera me pri tej odločitvi ni blokirala, jaz sem se tako odločila. Mislim, da bi to naredila tudi, če ne bi bila verna.

Kakšno je vaše stališče o splavu?
Sem proti splavu, razen v primerih, ko gre za zdravje ženske oz. za travmatično zadevo. Splava, ki pa se zgodi zaradi prešernosti, malomarnosti, finančne situacije in splava, ki se jemlje zlahka, pa ne zagovarjam. Res gre za odločitev ženske, a vendarle temu ni tako, saj je na drugi strani živo bitje – torej gre za odnos. To bitje je popolnoma odvisno od mame.

Kaj bi povedali mami, ki se odloča za splav?
Z njo ne bi ravnala s prisilo. Z dušo in srcem bi ji skušala predstaviti nedotakljivost življenja, odnos, ki ga imamo do njega. Povedala bi ji, da je življenje dar in milost ter skušala predstaviti to nebogljeno bitje, ki v tistem trenutku res še nima oblike in se ne zaveda, a je življenje samo.

Res je, da lahko v tistem trenutku ženska svojo nosečnost doživlja kot veliko travmo. A z Božjo pomočjo, ki je nek trajajoč proces, spremeni tudi žensko – in to v prvem hipu, ko dobi v roke svojega otroka.

Pred tem je lahko vse videti črnogledo, a moramo zaupati življenju, da ima z nami namen. Če to storimo, življenje zaupa nam in se vse nekako lahko konča s srečnim koncem.

Poročeni ste 21 let, kar med igralci ni tako pogosto. S katerimi koraki vama je z možem uspelo priti do dvajsetke in čez?
V vsakem zakonu so vzponi, padci, težave; včasih večje, včasih manjše. Takrat je najlažje s prstom kazati na drugega, se obrniti in oditi. Kaj s tem dosežemo? Ničesar. S tem le bežimo pred problemi, ki se lahko zopet pojavijo v drugem odnosu.

Ko ugotovimo, da so zakonske krize normalna stvar, in uvidimo, da noben zakon ni idealen, smo pripravljeni marsikaj potrpeti in se prebiti skozi težke trenutke. Ko vztrajamo, se odnos spreminja, zori.

Lepo je videti, da naju z možem kriza ni oslabila, temveč celo zbližala in naredila še močnejša. Zdaj sva pripravljena iti skozi neprijetne stvari. Moramo biti pripravljeni pogledati vase, uvideti, kaj mi počnemo narobe, ne kazati s prstom na drugega in nenehno iskati idealnega odnosa in zakona.

V takem primeru se lahko ločimo “25.000-krat”, se na novo poročamo, odidemo, povežemo z novim človekom – a to ne vodi nikamor. Vrednost najinega zakona z možem je v tem, da si, ko pogledava nazaj, rečeva: da, zgodile so se tudi težke stvari, a sva jih bila zmožna z Božjo pomočjo preseči.

Se pa v zakonu lahko dogajajo tudi takšne stvari, ko enostavno moraš iti stran. V primeru, da gre za nasilje, zlorabe, za nekaj, kar tebe kot žensko uničuje in ne moreš prek tega, zagovarjam, da se od takega človeka ločiš. V Božjem načrtu ni, da nekdo izrablja tvojo dušo za to, da z negativnim hrani sebe.

Sta se z možem spoznala v katoliških vodah?
Slučajno sva se srečala na snemanju oddaje Lahkih nog naokrog, kjer je preskočila iskrica. Relativno hitro sva se zaročila, poročila in imela otroke. V srcu sem začutila, da je to to.

Imate dva sinova. Kako je biti obkrožena s samimi fanti?
Lahko rečem, da mi je kot ženski dostikrat težko med samimi fanti. Moški zaradi testosterona drugače razmišljajo, doživljajo in v kakšni zadevi takoj potegnejo skupaj. Velikokrat čutim, da so na eni strani oni trije, na drugi pa jaz. Vem, da mi je takšno družino namenil Bog.

Vsaki ženski ni namenjeno imeti tri moške v družini ali več. Ženska mora imeti sposobnosti, da to kroti, da se ji prilagodijo in da ona vodi celo stvar. Jaz sem po karakterju vodstveni tip človeka, zato je to še toliko bolj naporno. Sama sem imela sestro in brata, prevladovale smo torej ženske.

Mi je pa v olajšanje to, da so fantje v puberteti manj zahtevni. Že od rosnih otroških let so navihani, svojeglavi, niso tako poslušni, tako da mi je lažje sprejemati pubertetniške upore, saj sem jih navajena že od prej. Poleg tega je prednost, da fantje ne komplicirajo pri čustvenih stiskah. V nasprotju z njimi je za ženske svet čustven, za nas res velja naziv “drama queen”.

Tags:
igralecintervjuvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
KATHY AND BRANDON GUNN
Aleteia
Zakonca, ki poročnega darila nista odprla kar devet let
2
TERESITA
Ewa Rejman
10-letnica je svoje največje sanje izpolnila tik pred smrtjo
3
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
4
FAMILY HABE
Barbara Oprčkal
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko...
5
WEB 3 ANA SAJOVIC
Urška Kolenc
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nise...
6
martin susnik
Lojze Grčman
Razvajanje žene? Od skupne kopeli z mehurčki s kozarcem vina do &...
7
Anna Gębalska-Berekets
Vnukinja je uresničila sanje bolnega dedka tik pred njegovo smrtj...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.