Mladenič, ki vse izzive sprejema z nasmehom in vse, kar v življenju počne, opravlja z veseljem. To je Tomaž Rihtar iz Podlehnika pri Ptuju – glasbenik, voditelj oddaje Reflektor, grafični oblikovalec, snemalec, fotograf in oboževalec športa. Danes razkriva svoje Moške skrivnosti!
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Na življenje gledam pozitivno, ampak še vseeno realno. Pozitivno z vidika, da vsako zadevo vzamem kot pozitivno, da mi je vsak dogodek v življenju namenjen, na svoj način potreben ter dober takšen, kot je. Realnost pa se kaže v zavedanju, da so v življenju vedno nihanja, da gremo gor in nato tudi dol, ampak ko padamo, takrat je ključno, da svoje dolžnosti opravljamo še bolj zagreto in še z večjim zanosom. Pri vsem skupaj me vodijo dobri odnosi, kar zelo olajša vse delo, ki ga opravljam.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Moški stereotipi. 🙂 S tem se veliko srečujem. Sam sem človek odnosov ter čustev, na kar sem zelo ponosen. Prizadevam si za to, da bi v čim večji meri presegel stereotip, za katerega se še spomnim, da je zelo trdno veljal (vsaj v mojem okolišu) tudi v generaciji mojih staršev. To je stereotip pokončnega, trdega moškega, ki ne sme kazati čustev in je za odnose bolj zaprt. Pomembno se mi zdi, da se naučiš, da si ranljiv, da znaš prisluhniti tako drugim kot tudi sebi.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Konjičkov je kar nekaj. Med športom, hribi, kamerami, fotoaparati in glasbo ne vem, kaj bi “okronal” za najboljše, ker ti vsak od teh konjičkov podari svojo posebno lepoto in zadovoljstvo.
Ste kitarist pri ansamblu Vžig. Povejte nam kako zabavno prigodo, povezano z nastopi.
Velikokrat povem, da se včasih dogajajo takšne zgodbe, da bi jim težko verjeli, če jih dejansko ne bi videli. 🙂 Že dvakrat nam je počil jermen (pri motorju, op. a.), ko smo se peljali z nastopa, tako da smo prišli domov z nekajurno zamudo. Vsak nastop je nekaj posebnega, saj spoznaš veliko ljudi, okrog tebe je ves čas pozitiva. Najpomembneje pa je, da greš vedno z veseljem nastopat/igrat, ker veš, da bo “fajn”.
Kako je z oboževalkami pred odrom? 🙂
Kaj naj rečem … Glede na to, da sem vodil
Med drugim sodelujete tudi s Studiem Siposh. Kaj vas je pri snemanjih najbolj nagovorilo?
V zadnjem času pomagam in sodelujem tudi pri snemanju s super ekipo, ki jo je David Sipoš sestavil v svojem podjetju Studio Siposh. Nagovarja me res, res fajn ekipa, dobri odnosi ter odlična produkcija. Sodelujem pa tudi z Matjažem Fegušem, s katerim sva bila svoj čas soobčana, vendar sva šele nekaj časa potem, ko se je on preselil in ko sem si jaz razširil obzorja snemanja, začela sodelovati. Od njega sem se veliko naučil in vedno sem se lahko obrnil nanj, če sem potreboval pomoč.
Tomaž kot voditelj oddaje Reflektor:
V zadnjem času ste kot voditelj, snemalec in grafični oblikovalec vpeti v nastajanje nove spletne oddaje . Kaj vas je pri tem najbolj presenetilo in navdušilo?
Navdušujeta me iskrenost in odprtost pogovorov, ki jih skupaj s celotno ekipo ustvarjamo. Sem človek kreativnosti in če nastane kakšna dobra ideja, sem vedno zraven, da jo pomagam realizirati, seveda, če je ekipa prava. Z dobrimi odnosi se je pri Reflektorju to vse “poklopilo”, zato me vse skupaj navdušuje in vedno delam vse stvari z veseljem.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Iskrenosti, dobrih odnosov in spoštovanja dobre glasbe. Da ne bom deloval kot kak “pametnjakovič”, je tudi pri meni milijon stvari, ki jih moram izboljšati in delati na njih.
Se mi pa zdi, da še vseeno velikokrat pogrešam iskrenost, ne samo do drugih, ampak tudi do sebe. Iskrenost bi posledično izboljšala odnose. Ko opazujem pare (mlajše ali starejše), mi je včasih res težko, ker se zavedam, da bodo slabi odnosi njega in nje močno vplivali na njunega otroka, ki pa ni nič kriv. Zato pa previdno izbiram svojo bodočo ženo. 🙂
Glasbe pa sem se moral dotakniti, ker nas obdaja vsak dan. Prav jezi me, da dobri glasbeniki ne pridejo do pravega izraza, ker jih prekriva kupica “naštancane” komercialne glasbe.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ne spominjam se ne dogodkov ne preizkušenj, ki bi na meni pustili poseben pečat. Spomnim pa se obdobja, ko sem dobil, kot se rad pošalim, “novo glavo” oziroma povsem drug pogled na svet.
To je bilo, ko sem prišel v Ljubljano na fakulteto in sem se vselil v študentski dom. Tam so name globok vtis naredili sostanovalci s svojo odprtostjo in dobrim zgledom. Velik pečat pa na meni pušča tudi moja sestra. Če se lahko pohvalim, sem bil njena poročna priča, kar je zame dokaz dobrega odnosa. Kolikor jo poznam, če to ne bi držalo, me ne bi prosila za to vlogo. S svojo družino mi daje zgled dobrih odnosov in sem res Bogu hvaležen, da jo lahko imam ob sebi že vse življenje.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Uh, kar težko vprašanje. Bog me nagovarja prek različnih stvari. Čeprav grem vsako nedeljo k maši in se udeležujem takšnih in drugačnih katoliških zadev, to še vseeno ni zagotovilo, da me bo to duhovno napolnilo. Včasih so mi določene stvari res brezvezne in komaj čakam, da jih je konec. 🙂
No, ob drugih priložnostih pa me Bog nagovori na primer prek povsem preproste pesmi, pa če je to narodnozabavna ali pa duhovnoritmična, ali s pomočjo dobre pridige, odnosa s prijatelji …
Vaša največja osebna želja/cilj za prihodnost?
Želja je veliko, zavedanja, kako trdo je za njih treba delati, pa še več. Trenutno največja želja je družina (za katero mi za zdaj ne kaže prav dobro, vem :)), ampak delam na tem in prav zaradi tega vem, da bo prej ali slej nastopil ta trenutek tudi zame. Eden pomembnih ciljev je tudi, da si gradim mrežo prijateljev, s katerimi bom res lahko imel dobre odnose in poleg katerih bom lahko takšen, kot sem. Želim ostati eden tistih, ki bo svoje delo opravljal z veseljem in v nasprotju z večino komaj čakal na ponedeljek. 🙂 Morda je to malo ekstremno, ampak za zdaj kar drži.
