Škofovsko posvečenje je enkraten in poseben dogodek, ne le za posamezno škofijo, ampak tudi za druge vernike. Tokrat vam prinašamo nekaj posebnih trenutkov iz obreda posvečenja.
Škofovsko posvečenje naj bi se obhajalo na praznik apostolov (škofje so nasledniki apostolov) ali na drug pomemben praznik, vendar tako, da se lahko dogodka udeleži čim več duhovnikov in vernikov, ki z molitvijo podprejo novega škofa.
Obred posvetitve se začne po evangeliju, ko zbrano občestvo zapoje himno k Svetemu Duhu. Pred liturgično reformo drugega vatikanskega koncila so škof posvečevalec in izbrani, ki je bil posvečen, zmeraj klečali in molili. To kaže, da to ni preprosto dejanje, ampak zahteva Božje vodstvo.
Izbranega, ki bo posvečen za škofa, spremljata dva duhovnika, ki ga nato predstavita škofu posvečevalcu in pokažeta papeški odlok o imenovanju (bula). Branju papeške bule sledi homilija.
Po litanijah vseh svetnikov vsi navzoči škofje na izbranega položijo roke. To ni le posvečevalna gesta in klicanje Svetega Duha nad izbranega, ampak je tudi dejanje občestvenosti. Sledi daljša posvetilna molitev, ki jo deloma moli škof posvečevalec sam, deloma vsi navzoči škofje. S tem še bolj pride do izraza, da je novi škof del zbora škofov.
Med posvetilno molitvijo diakona držita nad glavo izbranega odprto evangeljsko knjigo. Pred drugim vatikanskim koncilom sta diakona držala knjigo odprto na vratu izbranega.
Evangeljska knjiga predstavlja breme škofovske službe, da to ni le ugleden položaj, ampak predvsem velika odgovornost, ki je naložena izbranemu, kakor jarem. Toda Jezusov jarem je prijeten in njegovo breme je lahko.
Da je novi škof veljavno posvečen, so potrebne tri stvari: papeško imenovanje, polaganje rok in posvetilna molitev ter navzočnost vsaj treh škofov, ki posvetijo novega škofa.
Papeško imenovanje se dokaže z branjem bule. V preteklosti smo tudi v Sloveniji doživeli, da iz različnih razlogov bule na dan posvečenja še ni bilo. V tem primeru zadostuje poseben dokument apostolskega nuncija, ki jamči, da je novi škof lahko posvečen.
Potrebni so vsaj trije škofje: škof glavni posvečevalec in dva škofa soposvečevalca. Vsi trije skupaj opravijo bistveni del posvetitve: polaganje rok in molitev posvetilne molitve. Novega škofa ni posvetil neki škof sam, po lastni odločitvi, ampak je novi škof del občestva vseh katoliških škofov v Cerkvi. Zato se posvečenja novega škofa največkrat udeležijo tudi številni škofje iz sosednjih škofij in držav.
Po posvetilni molitvi novi škof prejme zunanja znamenja svoje službe. Najprej evangeljsko knjigo z naročilom, naj zvesto oznanja evangelij.
Nato prstan, ki simbolizira pečat zvestobe novega škofa do neveste svete Cerkve. Kakor je Kristus sprejel Cerkev za svojo nevesto, tako tudi novoposvečeni škof svojo škofijo – krajevno Cerkev.
Mitra po obliki simbolizira dve roki, ki se dvigujeta v molitvi. Prav tako predstavlja Božjo slavo, ki ostane nad izbranim, ki sedaj predstavlja posamezno krajevno Cerkev.
Škofovska palica izraža službo pastirja, voditelja škofije po zgledu Kristusa Dobrega Pastirja. Škof je voditelj, kakor je tudi Mojzes vodil ljudstvo iz Egipta in s palico delal znamenja. Mnoge palice imajo simbol Kristusa, kar ponazarja, da Jezus vodi škofa in da škof vedno gre po Kristusovih stopinjah za njim proti nebesom.
