Na nedeljo po binkoštih praznujemo praznik Svete Trojice. Še zadnjič smo lahko spremljali spletni prenos svete maše iz župnijske cerkve svetega Mihaela v Grosupljem.
V pridigi se je Martin Golob dotaknil skrivnosti Svete Trojice. “To je zelo zapletena reč tudi za najbolj učene teologe, po drugi strani pa je to nekaj najbolj vsakdanjega. Sveta Trojica nas spremlja ves čas.”
S Sveto Trojico smo se srečali že pri svetem krstu, saj smo bili krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Skozi celo življenje nas Sveta Trojica spremlja vsakič, ko naredimo znamenje križa.
Sveta trojica nam je bližje, kot sta si blizu mož in žena. Sveta trojica je namreč v nas, ne poleg nas.
Nastanek Svete Trojice
Sveta Trojica obstaja že od nekdaj. Obstajala je že pred tem, ko je Bog šesti dan ustvaril človeka. “Ko je Bog ustvaril človeka, je rekel: naredimo človeka po svoji podobi. Ni rekel: naredil bom človeka po svoji podobi.”
Oče, Sin in Sveti Duh so se nam razodevali na različne načine. Sveta Trojica je Abrahamu naznanila, da bo njegova žena Sara spočela v starosti in bo dobil sina. Ves čas se nam razodeva tudi v novi zavezi. Pri Jezusovem krstu, ko slišimo: Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje. Ali pri spremenitvi na gori: Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte.
Zakaj Sveta Trojica?
Po eni strani rečemo, da je Bog eden, po drugi strani, da so tri osebe. Kako je s tem?
Evangelist Janez pravi, da je Bog ljubezen. Ljubezen pa nujno rabi, da nekoga ljubi in da je nekdo, ki ljubezen sprejema. Če mamo radi samo sami sebe, je ljubezen narcisoidna. Bog ni takšen. Ljubi človeka. Ampak Bog je starejši kot človek. Pred človekom je ljubil naravo, stvarstvo, vesolje. Pa vendar to ni osebno. Koga bo Bog ljubil, če ne Sina, ki je ljubljen? In med njima je popolna vez ljubezni, ki jo povezuje Sveti Duh.
Martin se je spomnil besed svojega profesorja, ki je dejal, da je Sveta Trojica nenehno in neskončno prepletanje ljubezni. Ta ljubezen se kaže tudi v Svetem pismu. Oče vedno kaže na Sina, Sin pa nam ves čas govori o Bogu Očetu.
“Predstavljajte si, kako lepo bi bilo v družini, kjer bi mož ves čas govoril in kazal na svojo ženo, ne da bi se bal za svojo avtoriteto. Ali da bi žena najprej v ospredje dala moža.” Zato je odnos v Sveti Trojici pomemben tudi za nas. “Da bi tudi mi vedno dajali v ospredje drugega, ne sebe.”
Koliko izmed nas je pomislilo na to, za z znamenjem križa prosimo Boga Stvarnika, ki me je ustvaril, Boga Sina, ki me odrešuje, in Boga Svetega Duha, ki me posvečuje?
Koga naj prosim za določeno stvar?
Oče, Sin in Sveti Duh so eno. Če prosimo Boga Očeta, isto prosimo Svetega Duha in Jezusa. Podobno, kot je pri idealnemu zakonskemu paru. Če otrok prosi mamo za določeno stvar in mama reče ne, bo po vsej verjetnosti tudi oče rekel ne, ker med njima ni špranje.
Ob koncu homilije je Martin izpostavil, da je križ znamenje, da vemo, komu se izročamo in na čigavi moči stojimo. “Na moči Svete Trojice želimo živeti in delovati.”
