Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pet, 17. septembra |
Sveti Lambert
home iconDuhovnost
line break icon

“Mislim, da so mojo pot utrdili zlasti najtežji trenutki, ko sem se srečeval z lastno nemočjo”

Fotografija je last Jakoba Piletiča.

Filip Veber - objavljeno 30/05/21

"Če bi se zaradi služenja ljudem oddaljili od Kristusa, bi se oddaljili od bistva duhovništva"

Jakob Piletič prihaja iz edinega slovenskega mesteca na otoku, Kostanjevice na Krki. Je edinec in človek mnogih hobijev in aktivnosti. Rad igra klarinet, še raje potuje, rad ima morje in navtiko, občasno tudi kuha. Od svetnikov ga najbolj navdušuje sv. Tomaž Akvinski, pa tudi sv. Benedikt in sv. Amadej, čigar pridigam je posvetil svojo magistrsko nalogo.

Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste začutili Božji klic, ki hoče, da mu sledite po poti duhovništva?
Pravijo, da je več načinov, kako človek pride do duhovnega poklica. Nekateri pravijo, da do tega prideš prek (pre)izkušenj, dogodkov, drugi pa so takšni, ki že od rojstva čutijo, da jih kliče Bog in jih želi le zase. Med te sodim tudi sam. Že od malih nog mi duhovništvo ni dajalo miru. Pozneje sem spričo različnih okoliščin ta klic poskušal potlačiti in sem se poskušal usmeriti drugam.

Zelo me je zaznamoval dogodek s škofijskega romanja, kamor smo bili povabljeni mladi. Ko smo z ladjo potovali iz Dubrovnika v Bari k svetemu Nikolaju, sem kot romantičen morjeljub ponoči šel na palubo, misleč, da bom tam lahko v miru molil in občudoval stvarstvo okoli sebe.

Tam pa je bil neki duhovnik, s katerim sva se začela pogovarjati, spregovorila sva tudi o moji poklicanosti, o mojih dvomih, o preizkušnjah in raznih vprašanjih, ki so prihajala v zvezi s tem. Ker sem edinec, je bilo pričakovati, da doma ne bo prevelikega navdušenja nad mojo odločitvijo. Duhovnik mi je tedaj dejal, da mi morda Bog tudi na ta način skuša sporočiti, da to ni njegova volja in gre le za mojo željo, mojo odločitev. To me je na neki način šokiralo: mislil sem si, da imajo besede, ker jih je izrekel duhovnik, določeno težo.

Takrat sem začel intenzivneje razmišljati o zakonskem in družinskem življenju. V gimnaziji sem doživljal celo vrsto dvomov, vprašanj, počasi pa sem odkrival Božjo voljo. Zelo mi je pomagala tudi redna sveta maša in češčenje Najsvetejšega. Na koncu tretjega letnika gimnazije sem pri sebi prišel do trdne gotovosti glede duhovništvo oziroma vsaj glede vstopa v bogoslovje, da bi tam spoznal, ali Bog to resnično hoče od mene, ali me res kliče ali ne.

Vse od najstniških let me je močno privlačilo tudi meništvo, tišina in samota. Prepričan sem, da se je tam, v samotni tihoti pred Gospodom, moj poklic tudi rodil.

Kakšni so bili odzivi na vašo odločitev, tako pri domačih, prijateljih, v okolici?
Odzivi so bili zelo različni. Okolica je bila zelo razumevajoča, saj moja odločitev ni bila nič nepričakovanega. Bil sem večinoma pozitivno presenečen tudi nad ljudmi, ki so od Cerkve oddaljeni ali celo ne verujejo v Boga, pa so to zelo lepo sprejeli. Tudi prijatelji so mojo odločitev spoštovali in sprejemali, čeprav tega niso razumeli,.

Ker sem torej edinec, je bila moja odločitev velika preizkušnja tudi za starše. Vendar pa sem, kljub preizkušnjam, ki so pomagale moj klic le dodatno prečistiti, vesel, da mojo odločitev spoštujejo; razumem pa je morda niti sam ne. 😊

Tudi leta študija in vzgoje so gotovo pripomogla k bolj jasnemu zavedanju in gledanju na duhovniško poslanstvo. Kaj je za vas bistvo duhovništva?
Tudi nam, ki smo posvečeni Bogu, to ostaja skrivnost, ki ji nikoli ne bomo prišli do dna. V duhovništvu gre za, kakor v našem krščanskem poklicu nasploh, iskanje in prepoznavanje Božje volje tukaj in zdaj. Pogoj za to pa je, da ostajamo zvesti Kristusovemu klicu, “biti z njim.”

Duhovniki smo šele takrat, ko smo blizu Kristusu in zaradi Kristusa tudi blizu ljudem, kakor na nekem mestu pravi angelski doktor. Če bi se zaradi služenja ljudem oddaljili od Kristusa, bi se oddaljili od bistva duhovništva. Bistvo duhovništva je biti z Gospodom, se ga vedno bolj oklepati, hrepeneti po svetosti in zaradi vsega tega služiti vsem.

Bogoslovje je v tem smislu najboljši kraj priprave, kjer lahko v bratski skupnosti in podpori bratov prečiščuješ svoj klic ter odločitev samo za Boga. 

Vzporedno s teologijo ste študirali tudi klasično grščino, latinščino in književnost. Danes klasične izobrazbe ne cenimo več tako, kot so jo včasih. Kako vam pomaga, da se lažje znajdete v današnjem svetu?
Študij klasične filologije je danes redkost in za mnoge nesmisel. Sam menim, da nam je klasična izobrazba in klasična kultura, ki je tako tesno povezana s krščanstvom, lahko danes v velik navdih in pomoč v življenju, da lahko s pomočjo latinščine, grščine in zlasti besedil bolje in globje razumemo današnji svet, evropskega človeka v njegovem kulturnem temelju.

Če priznamo ali ne, naš etični in kulturni temelj sloni na latinski kulturi in še bolj na krščanstvu, plemenitem katolištvu – v vsej njegovi celovitosti. Odreči se temu pomeni odsekati si korenine, kar ima za posledico propad, čemur smo vsak dan bolj priča.

Obenem sem študij klasične filologije, četudi razpet med dvema fakultetama, vedno razumel kot homogeni del moje poti, moje duhovne rasti in nekaj, kar je mojo odločitev za duhovništvo vedno znova potrjevalo. Z latinskim in grškim jezikom so se mi odprle neslutene razsežnosti bogastva cerkvenega izročila in učiteljstva, iz katerega lahko vedno bolj prodiram v skrivnost Kristusa in njegove Cerkve.

Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
Danes je odločitev za duhovništvo v očeh sveta popolna norost. Kristus, in zato danes tudi mi, nikoli ni bil po meri sveta. Evangelija, ki zahteva naše notranje spreobračanje, conversio morum, nikoli ni bilo mogoče uokviriti v okvir sveta.

Zato smo na dnevni bazi, predvsem v stiku s svetom, izprašani, zakaj se odločamo za ta poklic, zakaj želimo služiti Kristusu in Cerkvi, in tako je vsak dan nova preizkušnja, ki jih moramo biti po Božji milosti deležni. Toda, “tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu“.

Če je naša vera dovolj močna, naša odločitev dovolj trdna, potem ti grožnje in prezir sveta ne morejo do živega. Mislim, da so mojo pot utrdili zlasti najtežji trenutki, ko sem se srečeval z lastnimi dvomi, s propadlimi načrti in lastno nemočjo.

Čeprav sem človek (mnogokrat prevelike) gotovosti in razuma, so bila prav ta obdobja in situacije, ko so moji načrti strmoglavili, ko so bile moje želje preslišane, neuslišane, tisto najlepše, kar mi je Bog podaril. To so bili trenutki brušenja, trenutki rasti v ponižnosti in v tem, da na koncu ostaja le križ in na njem Kristus. Nič drugega namreč ni gotovega, razen Kristusa in križa.

V mladosti je težko priti do tega, saj tega ne moreš spoznati, tega se ne moreš naučiti, pač pa do tega vodi pot, ki jo moraš prehoditi sam. Ti in Kristus. V človeških očeh so to bili najtežji, najbolj grenki trenutki, v duhovnem smislu pa so bili ti trenutki najbolj blagoslovljeni.

Če na župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Kateri del gospodinjenja vam najmanj diši?
Načeloma nimam težav z ničemer, morda sem še najbolj nespreten pri likanju, ampak tudi to v skrajni sili nekako gre. 😊

Kakšno je vaše novomašno geslo in zakaj ste ga izbrali? Kaj vas najbolj nagovarja pri tem?
Za novomašno geslo sem si izbral besede “Veritatem facientes in caritate”, v prostem prevodu “Vršite resnico v ljubezni,” iz pisma apostola Pavla Efežanom (4,15). To razumem kot življenjsko vodilo, kot iskanje Kristusa, ki je Resnica in njeno živetje.

Gotovo je to včasih težko, včasih naporno, spet včasih celo nemogoče, ker ne moremo priti do konca, pa vendar je eno izmed naših ključnih poslanstev iskati Kristusa, iskati Resnico, hrepeneti po Resnici. Vse to pa moramo delati z ljubeznijo in v ljubezni, najprej pa iz ljubezni do Boga. V tem vidim tudi svoje duhovniško poslanstvo – v služečem opominjanju, učenju, ki je oznanjevanje Resnice, in vendar v ljubezni in blago.

Tags:
duhovnik

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
2
misticizem zakonca kosi vlog 3
Misticizem
Kako otroci vrtijo Matjaža okrog prsta? In kdaj “zmrzne” še sam?
3
WEB2-WOMAN-CHURCH-GODONG-FR146187A.jpg
Aleteia Slovenija
Črno na belem: PCT tudi v cerkvah
4
FAMILY
Theresa Civantos Barber
Svojim otrokom vsak dan zastavite ti dve vprašanji
5
Aleteia Slovenija
Kako je s pogoji PCT na porokah, pri spovedi, za bralce in otroke...
6
ANGELA BIANCO
Silvia Lucchetti
Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav
7
Tina Martinec Selan
6 vrst oblačil, ki jih nosi vojvodinja Kate
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.