Mali kuharici, ki nas rada preseneča s sladkimi dobrotami, skušam razložiti, zakaj masa za čokoladni biskvit, v katero je namočila prst in vzkliknila “božansko”, ne zasluži tega poimenovanja.
Malo starejši hčeri pa, ki je to besedo prinesla iz šole, da nov svetlo moder pulover prav tako po moje ni božanski, ampak bo treba najti drug izraz. Na primer “carski” ali “kulski”, če je že treba uporabiti slengovske superlative.
Oznako “božansko” naj prihrani za tisto, kar se nanaša na Boga. To je domača razlaga, taka izza kuhinjskega pulta, ko ni veliko časa za premišljevanje, k temu se vrnem pozneje.
Zakaj uporaba takih besed ni primerna
Češki teolog Tomaš Halik pravi, da je v jeziku naših najstnikov lahko božanska pesem, a tudi pevec, ki jo izvaja. Vratar na nogometni tekmi pa je lahko celo bog! “Pripisovanje božanskih atributov ljudem in stvarem tega sveta je značilen znak tega, kar je pravo nasprotje ateizma, poganstva namreč.”
Judje in kristjani, tako Halik, so v tem izrazu poganske religioznosti videli ne samo nekoliko lahkomiselno pretiravanje, ampak izraz bogokletnosti in čaščenja malikov.
Božanski je le Bog
Zaslužni papež Benedikt XVI. je na marijanskem kongresu leta 2012 dejal: “Skrivnost Boga, ki postane človek, pobožanstvenje človeka, ki si ga je privzela Beseda, predstavljata vrhunec dobrin, ki nam jih je podaril Kristus, razodetje Božjega načrta in poraz vsakršne domišljave samozadostnosti človeka.”
Zato z besedo božansko vendarle ne gre razsipavati. Tudi ne z naivnim navdušenjem nad vero, ki premika gore, ko smo polni življenjske moči in gre vse kot po maslu.
Dva pretresa
Taka prvotna vernost, za katero je značilna spontana očaranost nad svetom svetega, praviloma naleti na trenutek, ko se “človek znajde zunaj zidov tega raja,” pravi Halik v knjigi Spovednikova noč in nadaljuje:
Velikonočni značaj krščanske vere temelji na izkušnji z dvema pretresoma. Prvi pretres je križ – popolna izguba dosedanjih gotovosti, ‘nagib k noči, boju in smrti,’ vendar iz tega padca lahko zraste solidarnost pretresenih. Drugi pretres pa je, ko človek začne dvomiti in premagovati obup in resignacijo; sledi najdenje gotovosti drugačnega reda, ki v temni svet pretresenosti počasi prodira kot žarek upanja.
Vera za pasje dni, ko ni nič tako, kot je bilo, in je od nas odvisno bore malo, je preizkušena vera. Prehodila je mnogo kilometrov in trčila ob zelo različne življenjske situacije, tudi take brez odgovorov. Kaj ostane, ko zmanjka poguma in ni moči za bojevanje?
Tisti piš nad pogoriščem, ki se ne more oprijeti ničesar snovnega. Ne lastne pameti, ne preteklih zmag, ne mikavnih obetov. Tu domuje velikonočna vera, ki jo prebudijo binkošti. Daje nam oporo in pomaga nam nositi križ.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, št. 21.
