Družina z 11 otroki: “Imeti moraš zaupanje v Boga, da bo poskrbel zate”

Tina in Gregor Švigelj sta se spoznala že pred leti, leta 2002 pa sta se bolj zbližala v neokatehumenski skupnosti v župniji Brezovica pri Ljubljani, kjer so se njune poti pet let pozneje združile v sveti zakon. Njuno življenje je precej pestro, saj imata 11 otrok. V pogovoru sta nam zaupala, kako izgleda njihovo življenje, polno hvaležnosti, vere, direndaja in smeha, pa tudi "boja za preživetje".

Tina si od začetka ni želela veliko otrok. "Moja predstava je bila, da bi imela maksimalno 3 otroke." Potem pa so zgledi njenih sester, ki imata sedaj 8 in 7 otrok, in drugih zakonskih parov, ki so imeli več otrok, začeli vleči.

Gregor o tem ni razmišljal. Težave je imel že s tem, da bi se poročil. Ni razumel, zakaj bi to počel. "Nikoli nisem nasprotoval temu, ampak da bi prav načrtoval to, kar je zdaj – še vedno dostikrat ne razumem, da je to možno. Včasih se kar uščipnem in se vprašam, ali je to res." 😊  

Gregor je bil pred poroko veseljak, rad je popival z družbo, užival v elektronski glasbi in hodil ven. Z odločitvijo, da se poročita, se je v njem začela sprememba: "Nisem bil pridna dušica. Potem pa te žena prek Boga malo sfrizira. Zdaj sem drug človek."

Pred kratkim so krstili enajstega otroka, za kar sta hvaležna Bogu. "Zares je naredil bolje, kot bi si jaz kadarkoli predstavljal," doda Gregor.

Z vsakim otrokom je prišla neka sprememba. Gregor je najtežje sprejel prva otroka. "Takrat se je moj ego sesul, moje udobno življenje je razpadlo."

Pri prvi hčerki, ki jo je imel sicer zelo rad, se je po mesecu ali dveh, ko je ponoči vstajal na dve uri in grel mleko, Tina pa je ob tem "spala kot top", začel spraševati: "Kje se pa to vrne? To je čisto preveč dela."

"Drugi otrok prinese, ko si še čisto zakompliciran starš, občutek kaosa, zato sem se smilil sam sebi," prav tako pa se je zaradi težjega poroda začel spraševati, če je smiselno, da tako izpostavlja svojo ženo.

Potem so prišle druge preizkušnje. Pri petem otroku se je vse spremenilo, stanovanje je bilo premajhno, avto tudi. "Ko pogledaš otroke, ti ni žal, čeprav je stanovanjska in finančna stiska. Midva sva začela brez kakršnihkoli materialnih izhodišč, pred poroko sem stanovanje uredil na pol, ampak denarja pa res nisva imela. Hvala Bogu sem imel prijatelja, da mi je pomagal."

Da so šli prek tega, je bila potrebna pot vere. "Vsakič, ko sem domov pripeljal novega dojenčka, sem rekel, da imam nepremičninsko poporodno depresijo. Ves čas sem gledal nepremičninske spletne strani. Ko smo prišli v Borovnico, nam je bilo zelo lepo. Ampak tudi to stanovanje smo prerasli, tudi kombi ni več zadoščal. Pa je Bog spet rešil situacijo. Malo sem mu težil in jamral, sedaj pa imamo tako hišo, kot da bi jo zidali za nas. Je res čudež."

Tina je prvorojenko Živo rodila en mesec prezgodaj, zato se je bala, kako bo pri naslednjemu. Pri Zoji je pri porodu prišlo do zapletov, saj je neprestano menjala lego. "Takrat so me kar malo mučili, skakali so po meni in takrat sem rekla: 'Nikoli več ne bom rodila. Nikoli več!'"

Potem pa je Bog v srcu naredi prostor in je bila zato ob novici, da je noseča z Izakom, pomirjena. Tudi pri Nejcu so bili zapleti pri porodu. Ko se je rodil, so na viziti ugotovili, da ima volčje žrelo. "Takrat sem bila prestrašena. Po treh tednih je dobil bronhiolitis in virus in takrat sva bila pripravljena, da bo umrl." A ga je Bog rešil.

Svit se je rodil z multicističnim higromom, na vratu je imel bulo. V molitvi so zanj na Brezjah in na Gori izprosili čudež – bula je izginila. Pri osmem porodu je spet prišlo do težav, zato je rodila s carskim rezom. Ob tem pa je izgubila dva litra krvi in se je borila za svoje življenje. "Gregor je mislil, da bom umrla, ker me toliko časa ni bilo. Ampak sem se uspela okrepiti."  

Do ponovnih zapletov je prišlo pri 10. porodu, ko je rodila v 34. tednu nosečnosti. "Takrat je Bog zares držal roko nad nami, da sem pravi čas prišla v porodnišnico, ker se je Maks obrnil in je popkovnica pogledala ven. Na srečo se je vse dobro rešilo."

Ko je izvedela za Luko, je po priprošnji k Mariji začutila notranji mir, da bo za vse poskrbljeno. In je bilo. Z manjšimi zapleti na koncu ji je uspelo tudi njega normalno roditi.

"To niso bili neki idealistični porodi. Pri vsakem je bil nek zaplet, ali v nosečnosti ali po porodu. Ampak, če greš z vero, lahko v dani situaciji stvari preneseš. Imeti moraš zaupanje v Boga, da bo poskrbel zate, ker s svojimi močmi enostavno ne zmoreš."

"Prednost je to, da postaneš enostaven človek. Stvari moraš poenostaviti in znati izluščiti bistvo. To ti pomaga na vseh ravneh življenja. Da ni povratka nazaj – ne moreš razmišljati, da neka stvar, ki se je lotiš, ne bo uspela.

Začneš uživati v negotovosti. Veliko ljudi misli, da bodo imeli varno življenje, če bodo imeli vse pod kontrolo. Ampak življenje je negotovo. Spustiš volan in ga prepustiš Bogu, On skrbi za nas.

Prednost je tudi to, da imajo otroci družbo, da se učijo eden od drugega, naučijo se tudi boriti zase. Od otrok se veliko naučiš. Pred njimi ne moreš ničesar skrivati, zato postaneš bolj iskren. V otroku vidiš tudi svoje napake, ki ti grejo na živce – to je včasih kar težko sprejeti."

Tina in Gašper sta si razdelila zadolžitve: Gregor mora zaslužiti dovolj denarja za vse, kar potrebujejo, Tina pa skrbi za dom – poskrbi za perilo, šolo, kuha (slednje predvsem ob vikendih prepusti možu, saj pravi, da on bolje kuha). Gregor skrbi tudi za hišni red, vendar mu ga s pomočjo njunih malih mojstrov ne uspe zagotoviti. "Tudi če želim vzpostaviti red, vse sproti razpada, čez eno uro imaš že razmetano. Na eni strani začnem pospravljati, ko pa pridem na začetek, vidim, da je spet vse isto."

"Midva si res želiva, da bi bilo pri nas doma vse lepo, pospravljeno. Ampak temu ni tako."

Sedem otrok je že dovolj starih, da lahko pomagajo, "vendar nikoli ne bodo vsi pomagali in naredili svojega, prav tako pa nikoli ni situacije, da ne bi pomagal vsaj eden".

Včasih sta deležna začudenih pogledov iz okolice, jima pa v vsem tem času ni nobeden od tujih ljudi rekel žal besede. Včasih ju vprašajo: "A to so vsi vaši?", – "Ne, gospod, nekaj jih je še doma", "Ja koliko jih pa potem imate? Neee, to niso vsi vaši". Pogosto vprašanje je tudi: "A pa so dvojčki, trojčki? A ste prepričani, da res ne?" 😊

Tina in Gregor čutita, da imata vlogo, da opogumita širši krog ljudi, da se s tem življenje ne konča. "Moja žena izgleda vedno mlajša, lepša, ker ji otroci dajejo eliksir življenja," doda Gregor.

Tina in Gregor si ob vsem otroškem direndaju vedno vzameta čas samo zanju. To jima daje moči, hkrati pa si lahko zaupata stvari, ne da kdo "vleče na ušesa".

"Čas si moraš vzeti, pa če si poročen, neporočen, če imaš majhne otroke, če imaš enega otroka ali deset. Enkrat na mesec se nekam zapeljeva sama, brez otrok. Veliko nama pomeni tudi to, da greva ob sredah v skupnost, da imava mir. Eno je dinamika med otroki in starši, drugo je pa zakonska dinamika, ki jo je treba spoštovati."

Kljub vsemu tudi med njima pride do kratkega stika: "Imava navado, da se močno spreva, si groziva z ločitvijo, potem pa si dava roke. Eden se pač mora ponižati in dati roko – zelo previdno. Potem drugi vedno popusti. To, da si odpuščava, je dar matere Cerkve. Če ne bi imela Cerkve, zakramentov, tega ne bi zmogla."