Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 15. junija |
Sveti Vid
home iconUmetnost in potovanja
line break icon

“Umetnost nas mora voditi k Stvarniku”

Fotografija je last Tima Zakoška

Filip Veber - objavljeno 01/06/21

''Pariz ima močno noto kot prestolnica kulture, lepega, umetnosti, moderne civilizacije. Ima svoj čar, ki pritegne vsakogar, ki je zmožen občudovati lepoto, ki ga obdaja tako v naravi kot v človeških delih''

Tim Zakošek prihaja iz okolice Celja. Po končani maturi na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru ga je pot ponesla v tujino, kjer je več let preživel v Italiji, Belgiji, Združenem kraljestvu in Franciji, kjer trenutno na ugledni pariški Sorboni študira pravo.

Prav tako je tudi ljubitelj in poznavalec umetnosti in kulture, s katero se tudi polprofesionalno ukvarja.

Kaj vas je najprej vodilo iz domovine? Zakaj ste šli v tujino?
Najprej je to bil Božji klic, ki sem ga takrat čutil v sebi. To me je vodilo v neki novoustanovljeni red, ki so ga ustanovili Francozi in je bil stacioniran v Toskani, blizu Firenc.

Tako sem se nekako po navdihu Svetega Duha odločil, da prečkam slovensko mejo, najprej, da sem se naučil francoščine in italijanščine in nato začnem filozofsko-teološki študij v tem redu.

Tako sem preživel dve leti v tem semenišču in nato še dve leti zunaj semenišča na dvoletni pastoralni praksi, kjer sem pridobil veliko jezikovnih, družbenih, kulturnih in drugih izkušenj, ki so me zaznamovale kot osebo.

Po tem, ko ste nekaj let preživeli v Italiji, ste šli v Bruselj, kjer ste bili učitelj verskega pouka na srednji šoli. Kako ste se znašli med mladimi Belgijci? So drugačni od naše mladine?
Prvo leto moje pastoralne prakse je bilo v Bruslju, kjer je imel red relativno znano mednarodno dvojezično srednjo šolo, kjer sem poučeval verouk v nekaterih višjih razredih in nadzoroval zadnje letnike in nižje razrede pri učnih urah.

Delež Belgijcev je izredno nizek, večinoma so bili učenci drugih narodnosti, tudi nekaj zelo prijetnih slovenskih družin sem imel priložnost spoznati. Dvojezična šola privablja otroke zaposlenih v evropskih institucijah, mnoge pa privabi tudi zaradi močne katoliške vzgoje, saj je verouk vsa leta obvezni predmet.

Šola obsega vse razrede od vrtca pa do konca srednje šole, opravi se tudi matura, ki učencem odpira vrata predvsem na angleške, pa tudi druge univerze.

Vedno sem želel biti učitelj in sem z velikim veseljem prevzel nalogo poučevanja. Nekaj izkušenj dela z mladimi sem imel že iz Slovenije, vendar so bile kulture, iz katerih so ti mladi izhajali, zelo različne, kar se je kazalo v njihovem vedenju in načinu življenja.

Tudi sam sem se moral prilagoditi in ugotoviti, kako jih bom pritegnil k delu in študiju, se jim čim bolj približati v njihovem načinu mišljenja. Otroci iz Indije ne razmišljajo enako kot otroci francoskih družin. Otroci so vedno nekoliko otroško nagajivi in šarmantni, so Božji dar, zato je treba biti z njimi popustljiv, a hkrati tudi trden.

Nazadnje vas je pot pripeljala v Pariz, kjer študirate pravo. Zakaj prav pravo v Parizu? Je Sorbona še tisto, za kar je nekoč veljala?
Sorbona kot to, kar poznamo po ugledu, že skoraj 50 let ne obstaja več, vse od revolucije med študenti. Takrat se je Sorbona razdelila na Sorbona Pariz 1, 2 in 3. Sam študiram na Sorboni 1 (Panteon Sorbon, ki ima sedež pri Panteonu).

Sploh v tujini ima še precej visok ugled, vendar če primerjamo z nekaj desetletji nazaj, se je nivo znanja izredno spustil. Ali je bilo to prav, bo pokazal čas.

V Pariz sem odšel, ker sem ob odhodu iz tega reda tekoče govoril francosko, zelo dobro sem poznal francosko kulturo. Pariz je vendarle Pariz, mesto, ki je marsikomu prineslo novo življenje, dalo možnost za nov začetek in je odlična priložnost za to.

Pravo me je od vedno privlačilo, tudi naravno pravo, ki je nam kot ljudem blizu in mora biti temelj naših zakonov. Zelo hitro sem bil sprejet, kar sem tudi videl kot znamenje Božje previdnosti, ki me je vodila do sem.

To mesto je nekaj posebnega, navduši marsikoga – s čim najbolj navdušuje vas?
Pariz je zelo posebno mesto. Vsi poeti so ga opevali, vsi boemi so ga občudovali in vsi narodi so si ga želeli. Kljub temu, da je mesto izgubilo kar nekaj svojega čara s padcem kulture, so ulice še vedno prežete s kulturo, zgodovino, tudi krvjo, s tipičnim čarom Pariza.

Ti kamni so polni zgodovine, kakor tudi v mnogih drugih evropskih prestolnicah. Pariz ima močno noto kot prestolnica kulture, lepega, umetnosti, moderne civilizacije. Kljub temu, da to bledi, človek to še vedno sreča, ko se sprehaja po Elizejskih poljanah, na fasadi pariške Notre Dame itd.

Pariz ima svoj čar, ki pritegne vsakogar, ki je zmožen občudovati lepoto, ki ga obdaja tako v naravi kot v človeških delih.

Kako doživljate današnji Pariz in zlasti njegovo multikulturnost?
Pariz je žal izgubil velik del svojega čara predvsem s priseljevanjem ljudstev, kar je zelo žalostno. Postal je zelo umazano mesto. Velike ulice in avenije danes namesto rož “krasijo” šotori migrantov, kupi smeti, skorajda udomačene podgane, opevana pariška moda je postala moda bližnjega vzhoda.

Različni narodi skušajo integrirati svojo kulturo, namesto da bi se sami integrirali. To se dogaja na vseh področjih življenja, kar opažajo vsi domoljubni Francozi.

In to se dogaja po vseh delih države. Prihod ilegalnih tujcev je žal prinesel tudi porast kriminala in umikanje prebivalstva iz samega Pariza, katerega populacija zadnja leta močno upada.

V Parizu je najbolj prišla do izraza vaša ljubezen do umetnosti, saj ste se zaposlili v dražbeni hiši. Kakšno je vaše delo in kaj vam pomeni biti tako blizu umetnosti?
Kljub trenutnim razmeram pomagam v dražbeni hiši pri administrativnih delih in tudi pri samih dražbah, pri prodaji umetnin. Tukaj človek živi, diha umetnost samo. Obkrožajo te slike velikih umetnikov, kipi velikih mojstrov, porcelan, kristal in druge umetnine, ki jih je človek ustvaril tudi sebi v prid. Danes smo pozabili, da so stvari lahko uporabne in lepe.

Danes hočemo uporabne stvari, ne pa estetskih. Kot ljubitelj umetnosti in lepega rad rečem, da sem v službi Lepega. Umetnost mora dvigati človeka od bede tega sveta do nečesa višjega, najprej k Bogu. Tudi preprosti vsakodnevni predmeti bi morali združevati svojo lepoto in uporabnost.

Ko pride človek utrujen domov, že psihološko nanj bolje vpliva, da spije skodelico kave ali kozarec vina iz lepe čaše, kot pa iz napol uničenega kozarca. Take malenkosti ne le vnašajo eleganco v naš vsakdan, ampak umetnost tudi psihološko umetnost pripomore k izboljšanju kvalitete našega življenja.

Thumbnail for read also
Preberite še:Vera ali znanost?

V katoliški teologiji tudi Boga imenujemo Lepo, evangeliji ga imenujejo Dobri oziroma Lepi Pastir. Kako doživljate Boga prek umetnosti, kje se srečate z njim?
Že od srednješolskih let, ko sem se bolj začel poglabljati v eksistencialna vprašanja in vprašanja o Bogu, sem se veri in Bogu približal ravno prek Lepega, v smislu cerkvene umetnosti, čudovite cerkvene glasbe in lepe liturgije.

Namerno ponavljam “lepo”, kajti to je bistvo krščanske umetnosti, glasbe in tudi liturgije, da nas dviga in vodi bližje k Bogu. Sikstinska kapela, ljubljanska stolnica, vsaka kapela nas more po svojem bistvu voditi k Bogu. Pravoslavni menihi, ki pišejo ikone, pravijo, da če ob pogledu na ikono ta človeka ne vodi k molitvi, k Bogu, je bil njihov trud zaman.

In to mora biti vodilo umetnosti, da tudi glasba in liturgija vodita k višjemu, lepšemu, k Bogu. Na teh mestih se danes večkrat oddaljujemo od tega smisla krščanske umetnosti. Le redko danes umetnost direktno vodi k pobožnosti in slavljenju Boga.

Dostikrat potrebujemo popolno predstavitev nekega dela, preden lahko razumemo upodobitev križanja, motiv Glejte človek … Klasična umetnost je to imela v svojem bistvu, da se je preprost človek ob pogledu na sliko ali kip takoj lahko približal svetniku.

Letos obhajamo obletnico Fortunata Berganta, ki je bil najbolj slovenski, ljudski baročni slikar, ki je približal življenje Jezusa, Marije in svetnikov preprostemu kmečkemu prebivalstvu ravno z uprizarjanjem teh prizorov na njim dojemljiv način, da so lahko razumeli. Ob tem pa ni zmanjšal veličine Kristusa, Marije ali svetnikov. Umetnost nas mora voditi prek same sebe k Stvarniku.

Tags:
intervjuumetnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
KATHY AND BRANDON GUNN
Aleteia
Zakonca, ki poročnega darila nista odprla kar devet let
2
WEB 3 ANA SAJOVIC
Urška Kolenc
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nise...
3
FAMILY HABE
Barbara Oprčkal
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko...
4
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
5
DRUŽINA ŠINKOVEC
Ana Rupar
Mislili so, da Urška nič ne razume, po birmi se je zgodil preobra...
6
TERESITA
Ewa Rejman
10-letnica je svoje največje sanje izpolnila tik pred smrtjo
7
martin susnik
Lojze Grčman
Razvajanje žene? Od skupne kopeli z mehurčki s kozarcem vina do &...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.