Smeh je resnično izvrstno zdravilo. Rešuje nas pred trmo, strahom, pa tudi skušnjavo, da bi sami sebe jemali preresno. Življenje je težko, toda smeh nam lahko prinese nekaj sladkosti in nas naredi bolj odporne.
Vsakega smeha seveda ne moremo spodbujati. Eden izmed cerkvenih očetov celo trdi: "Kdor se želi smejati s hudičem, se ne more veseliti s Kristusom." Obstajajo slabe vrste smeha, ki jih vsi poznamo: sarkazem, posmeh, neslane šale. Apostol Pavel je svoje vernike pred tem svaril v Pismu Efežanom (5,4).
Izraza "izbruhniti v smeh" in "valjati se od smeha" namigujeta, da zaradi smeha lahko izgubimo samonadzor, da se razčlovečimo. V evangeliju po Luku štirim blagrom sledi štirikratno gorje, med katerim je tudi: "Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste."
Obstaja pa tudi dobra vrsta smeha – osvežujoča, prijazna in krepostna. Pravi šaljivci ljubijo ljudi. Ob njihovem smehu se vsak človek počuti dobro. Njihov smisel za humor in skromnost stopata z roko v roki in prihajata iz istega vira – človeškega stanja, ki je skupno vsem ljudem.
Po njihovem človek ne vadi, kako druge zasmehovati, temveč se uri v umetnosti razveseljevanja bližnjih. Morda se nam zdijo smešne različne stvari, toda gotovo se bomo dosti več smejali, kajti smeh je radost, ki ostaja z nami. Smeh prevzame srce, preden razžari obraz.
Jezusu v evangelijih ne primanjkuje smisla za humor. Pravzaprav ga uporablja za ozdravljenje svojih učencev: ko govori o kvasu farizejev, oni pa mislijo, da dejansko govori o kruhu, ali pa ko se bojijo, da bodo lačni, potem ko so že dvakrat videli, koliko ljudi je Jezus nahranil.
V evangelijih vidimo, kako sodeluje v našem človeškem veselju: pride na svatbo v Kani Galilejski; blagoslavlja klepetave otroke, ki jih strogi apostoli poskušajo odgnati; s prijatelji, še posebej pa z grešniki, lomi kruh. Navdušujejo ga polje lilij, sončni zahod in drobno seme, ki bo postalo drevo, občuti zadovoljstvo, ko poučuje občestva v sinagogah; roma v tempelj; veseli se težko pričakovane "prve maše" na veliki četrtek.
Veseli se tudi oznanjevanja: navdušen je nad prihodom Svetega Duha in časti Očeta, ki se razodene svojim otrokom. Najgloblje veselje Očeta in Sina pa je v njuni brezpogojni medsebojni ljubezni: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." Jezus je v svoji božji človeškosti izkušal in izžareval to nebeško veselje, ki ga lahko delimo z Njim: "Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno" (Jn 17,13).
Avtor prispevka je oče Alain Bandelier.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
