Rebekah Hagan je bila vzgojena v krščanskem domu, kjer splav nikoli ni bil tema pogovora.
Ko je pri 17 letih zanosila, se je najbolj na svetu bala, da bi izgubila podporo svoje družine ter da bi morala pustiti šolo. A donosila in rodila je sina Elija. Potem pa je pri 18 kot brucka ponovno zanosila.
Že sama misel na to, da bi bila v najstniških letih že drugič mamica, se ji je zdela povsem nemogoča. Pravkar se je razšla s fantom, ki je bil do nje nasilen, imela je 10-mesečnega dojenčka in vse v njej je kričalo, da je njenega življenja konec. Njeni starši so ji dali jasno vedeti, da dokler živi pod njuno streho, še ene nosečnosti ne bo.
Bila je v taki stiski, da se je pri sedmih tednih druge nosečnosti odločila za kemično sproženi splav – da vzame tabletko, ki sproži splav v telesu. Rebekah pravi: "Vedela sem, da bom v tem povsem sama. Bala sem se, da bom izgubila vse, zato se mi je splav zdel logična in pravilna odločitev. Na ta način bi mojo družino obvarovala pred dodatno sramoto in prihranila tudi dodatno trpljenje mojemu otroku."
A ko je na kliniki za načrtovanje družine pričela s postopkom kemično sproženega splava, je doživela, kot se spominja sama, "najnižjo, najtemnejšo točko svojega življenja. S klinike sem odšla prevarana. V trenutku so moje srce napolnili žalost, krivda in obžalovanje. Preprosto nisem verjela, da sem res lahko storila kaj takega." Na kliniki so ji dali dve tabletki mizoprostola, pri čemer je prvo vzela takoj, drugo pa naj bi vzela šele doma, čez nekaj ur.
Rebekah je takoj obžalovala, da je vzela prvo tabletko, in sklenila, da druge ne vzame. "Prva tableta naj bi končala življenje zarodka, druga pa sprožila krče, podobne porodnim. A tega ti ne povejo. Pošljejo te domov ali v študentski dom, kjer si prepuščena na milost in nemilost krčem, krvavitvi in hudi telesni ter psihološki travmi." Rebekah se je obrnila k Bogu v kriku na pomoč, prosila ga je za odpuščanje, da bi ji dal še eno možnost.
Nemudoma je pri zdravniku zaprosila za zdravilo, ki lahko, če je vzeto pravočasno, obrne oziroma izniči učinek mizoprostola. S tem bi, če bi bilo vse v redu, nadaljevala z nosečnostjo in upala na zdravega otroka. Vsak dan je molila in se zahvaljevala Bogu. Na kliniki za splave so jo želeli prestrašiti in ji dopovedovali, da se bo otrok rodil prizadet ali da ne bo donosila.
Rebekah pa je donosila zdravega dečka in tako je njen prvi sin dobil bratca. "Poimenovala sem ga Zaharija, kar pomeni Gospod se spominja. Ko pogledam nazaj, vidim, da mi je Bog želel povedati: 'Ustavi se. Zaupaj mi. Zate imam boljši načrt.'"
Zdaj poročena in mamica štirih otrok je Rebekah osnovala svojo spletno stran. Njena poklicanost, ki ji sledi, je oznanjevati Božjo ljubezen in odprtost življenju. Želi si pomagati ženskam, ki se med nosečnostjo znajdejo v stiski in razmišljajo o splavu, želi jih obvarovati pred travmo splava, ki bi jih zaznamovala za celo življenje.
V ta namen predava na različnih srečanjih in deli svojo zgodbo, zaposlena pa je v centru Heartbeat International, ki je posvečen nosečnicam in sledi logiki odprtosti za življenje. "Bog je sposoben vsako zgodbo, naj bo še tako grda, obrniti v nekaj dobrega. Potegnil me je iz kaše, ki sem jo sama zakuhala. Rešil je ne le mojega še nerojenega sina, ampak tudi mene in s tem tudi mojo družino."
Dodaja še: "Pričujem svojo vero s tem, ko ljubim ženske, ki so zlomljene, kot sem bila sama, ki razmišljajo o splavu. Bog je radikalno posegel v moje življenje in ga spremenil. Živim zato, da bi povedala drugim, da tudi zanje lahko stori enako."
