Zvečer si umivam zobe in zdi se, kot da je minil še en običajen dan. A to je še kako daleč od resnice.
Meni morda roji po glavi le to, kaj sem počela, kaj je treba postoriti jutri, kdaj je treba vstati, kaj je še za pospraviti pred spanjem, a hkrati z mojimi povsem banalnimi mislimi se v šestih vzporednih vesoljih odvijajo ogromni premiki.
To vsakodnevno čudenje in prisotnost v življenju otrok se mi zdi od nekdaj hkrati največji izziv in največji dar.
Nevidne meje
Kako obenem skrbeti, da funkcionira naša družina kot celota, in se istočasno v danem trenutku znati potopiti v otrokove oči, prisluhniti njegovim še tako mimobežnim domislicam, se približati njegovemu svetu, za katerega se zdi, kot da bi bil le korak stran, pa se kljub vsemu nikoli ne morem načuditi, kako me vsakič preseneti, ko prestopim tisto domala nevidno mejo?
Kakšna prostranstva se mi odprejo, kakšne povezave – čudovita enkratnost, za katero čutim, da ni moja, da je sveta in da napaja neko pokrajino, ki mi je neznana in v katero verjetno nikoli ne bom vstopila.
Prepoznam tudi nekaj znanih mejnih kamnov, ki jih poznam tudi iz moje notranje pokrajine in so shranjeni v mojem daljnem spominu; slutim, da bodo pomembni tudi za mojega otroka, pa vendar mi ostaja skrivnost, kako bo on doživljal pot mimo teh ključnih prehodov.
Utrinki in polzeči čas
Ostaja mi skrivnost, zakaj in kako sem se znašla tukaj, v vlogi izjemno pomembne svečenice na življenjski poti svojih otrok; nekaj časa sem bila zanje središče življenja, vse, kar je bilo, kar je in kar bo.
Bolj kot odraščajo, bolj me bodo videli v moji človeški podobi, in ta prehod, ko se učim hkrati biti, slišati, voditi in podpirati, spreminja tudi mene.
Kadar se v vsakdanjosti zavem, kako mi med prsti polzi čas, si zaželim, da bi znala to nekako zajeti, ujeti vsaj za trenutek ali dva. Ali je dovolj, če posebne utrinke, ki sem jih deležna iz vesolij svojih otrok, shranjujem v svojem srcu?
Je dovolj, če si vsaj kakšno iskrico zapišem? Je dovolj, če o njih pripovedujem – njim samim in ljudem, ki so nam blizu?
Srčno upam, da v nebesih zares obstaja zlata knjiga, kjer se vse to shrani in ohrani. Ne da mislim, da sem tega vredna ali bogve kako zaslužna, pa vendar si želim, da Bog vidi to dihotomijo vsakdanje logistike, hitenja, skrbi, na drugi strani pa izrednih, enkratnih, neponovljivih in nepozabnih trenutkov, ko se v otroku vsakič znova utrne – človek.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
