Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pet, 17. septembra |
Sveti Lambert
home iconDuhovnost
line break icon

Klic samostana: “Kavbojke in superge bom zamenjala za redovno obleko”

Monastery of Our Lady of Grace

Photo Courtesy of the Monastery of Our Lady of Grace

Gretchen Erlichman - objavljeno 06/06/21

Kako se je mlada žena odzvala na klic med kontemplativne dominikanske redovnice

Če bi mi pred tremi leti kdo predlagal, naj grem v samostan, bi se le vljudno nasmehnila in nadaljevala z uresničevanjem premišljenega načrta, ki sem ga predvidela za svoje življenje: bila sem v zvezi s čudovitim moškim, pripravljala doktorat in uspešno gradila svojo poklicno pot. Danes pa me le še nekaj mesecev loči od vstopa v samostan.

V zadnjih treh letih se je moje razmišljanje o določenih vprašanjih očitno korenito spremenilo, saj mi je postopoma postalo jasno, da ima Bog zame drugačne načrte od tistih, ki sem jih sama tako skrbno pripravila. Hitro sem spoznala, kako nimam niti najmanjše možnosti, da bi ravnala kakor koli drugače.

Toda v kaj natančno sem se spustila?

Posvečeno življenje

Ko ljudje premišljujejo o posvečenem življenju, pogosto najprej pomislijo na dejavno življenje v redovni skupnosti. V šolah, bolnišnicah in zatočiščih za brezdomce dejavne redovnice darujejo svoje življenje v služenju Bogu in Cerkvi.

Priznati moram, da se mi tovrsten način življenja zdi zelo privlačno darovanje samega sebe. Toda ne glede na to, kako čudovito je življenje dejavne posvečene osebe, je mene vedno zelo jasno vleklo v skrito življenje kontemplativne redovnice.

Kaj redovnice pravzaprav počnejo?

Razen pobožnih pripovedovanj o skriti svetosti si še nedavno tega nisem znala prav dobro predstavljati, kaj redovnice pravzaprav počnejo. Življenje v samostanu je bilo zame skrivnost.

Kot prava milenijka sem prebrala nešteto prispevkov na to temo, si ogledala veliko videoposnetkov na YouTubu in prebrskala celo vrsto spletnih strani samostanov, da bi dobila čim več informacij.

Kmalu sem ugotovila, da bom pri svojem razločevanju napredovala le tako, da bom dejansko stopila v stik s kakšnim samostanom. In tako sem globoko vdihnila in kliknila “pošlji” na poizvedovanje, ki sem ga napisala vzgojiteljici novink. Odpisala mi je in dogovorili sva se za telefonski klic.

Med pogovorom mi je vsaka podrobnost, ki mi jo je vzgojiteljica novink zaupala o samostanskem življenju, še spodbudila občutek, da me morda Bog kliče med kontemplativne dominikanske redovnice. Predstava o tem, da bi vstopila skozi vrata samostana in tam ostala do konca svojega življenja, me je sprva malce strašila, toda občutila sem, da ne morem drugače, kot da še naprej raziskujem takšen način življenja.

Ne le senca za klavzurno rešetko

Lansko poletje sem mesec dni preživela s sestrami v samostanu in izkušala življenje v kontemplativni redovni skupnosti. Zelo veliko molijo. Toda za samostanskimi zidovi sem našla dosti več od tega, kar sem si sprva sama predstavljala o življenju kontemplativnih redovnic. To niso zgolj s tančico zagrnjeni negibni liki, ki ves dan kleče preživijo v molitvi. Nikakor niso le sence, ki jih opazimo za klavzurno rešetko.

Vsak dan se je začel v zgodnjih jutranjih urah ob zvoku zvonca. Globoko tišino je zmotilo prepevanje psalmov in hvalnic, prvi izmed sedmih delov brevirja, ki ga molijo v skupnosti. Dnevno rutino je oblikovalo sodelovanje pri bogoslužju, molitvi brevirja in evharističnem češčenju.

Vsak vidik življenja postane daritev Bogu

In čeprav je res, da nune veliko časa preživijo v kapeli, sem spoznala, da njihovo življenje ni omejeno le na uradno obliko molitve; vsak vidik njihovega življenja, naj bo velik ali majhen, postane daritev Bogu. Celo povsem vsakdanja opravila, kot so kuhanje, čiščenje in vrtnarjenje, postanejo priložnost za darovanje Gospodu.

Prevzela sem tudi nekaj spokornih navad skupnosti, kot so preprosti obroki hrane in spanje na tanki, ozki vzmetnici. Vsak dan sem dve uri posvetila zasebni molitvi, metodi Lectio Divina ali duhovnemu branju, ter še dodatno uro preučevanju Svetega pisma in teologije, bistvenega dela dominikanskega poklica. Dan sem zaključila s sklepnicami, ki jim je sledilo petje Salve Regina, s čimer sem delo celega dne izročila v varstvo Božji Materi.

Ne bom zanikala, da po dnevu, ki se je zdel izredno dolg, nisem bila izčrpana. Toda nikoli v življenju nisem bila srečnejša. Če sem iskrena, tega niti ne znam opisati. Ne znam pojasniti, zakaj se mi zdi tako privlačno, da vse, kar poznam, pustim za seboj in se posvetim tako preprostemu, natančno določenemu ritmu življenja.

Kako bom na ta način lahko živela jaz?

Rečem lahko le, da sem bila povsem očarana. Zato sem zaprosila za vstop v samostan in bila sprejeta kot postulantka kontemplativnih dominikanskih redovnic v samostanu Naše Gospe Milosti v mestu North Guilford v ameriški zvezni državi Connecticut.

Kljub mojemu navdušenju je v meni glodalo pomembno vprašanje: ne glede na to, kako čudovito in privlačno se mi zdi samostansko življenje, kako, za Božjo voljo, bom na ta način lahko živela jaz? Kako bom jaz ves čas bivala v eni in isti stavbi, v eni in isti skupnosti, sledila istemu ritmu in urniku do konca svojega življenja?

Odgovor? Milost. Le s pomočjo milosti bom lahko opravila zahteven prehod iz življenja “v svetu” v “skrito življenje” znotraj samostanskih zidov. In če sem čisto iskrena, še vedno nisem povsem prepričana, kaj pomeni živeti kontemplativno življenje. Upam, da se bom s pomočjo Božje milosti še česa naučila; vse vam pojasnim, ko se spet srečamo v nebesih.

“Odložila bom staro … in oblekla novo”

In tako bom 22. julija 2021— na god sv. Marije Magdalene — vstopila skozi vrata samostana in začela svoje novo življenje. Kavbojke in superge bom zamenjala za preprosto modro haljo postulantk in kratko modro tančico. “Odložila bom staro … in oblekla novo” (Ef 4, 22-24).

V novih oblačilih postulantke bom vstopila v samostansko dvorano, kjer me bodo moje nove sestre v sv. Dominiku pozdravile med prepevanjem Psalma 122: “Veselil sem se, ko so mi rekli: V Gospodovo hišo pojdemo.” Nato bom vstopila v kapelo, kjer bomo molile večernice, in ko bom pokleknila pred Gospodom, se bom zazrla Vanj v monštranci: “Moje srce je pripravljeno, o Bog, moje srce je pripravljeno” (Psalm 57). V tistem trenutku bom vedela, da sem se odzvala klicu – klicu samostana.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
redovnicasamostan

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
2
misticizem zakonca kosi vlog 3
Misticizem
Kako otroci vrtijo Matjaža okrog prsta? In kdaj “zmrzne” še sam?
3
WEB2-WOMAN-CHURCH-GODONG-FR146187A.jpg
Aleteia Slovenija
Črno na belem: PCT tudi v cerkvah
4
FAMILY
Theresa Civantos Barber
Svojim otrokom vsak dan zastavite ti dve vprašanji
5
Aleteia Slovenija
Kako je s pogoji PCT na porokah, pri spovedi, za bralce in otroke...
6
ANGELA BIANCO
Silvia Lucchetti
Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav
7
Tina Martinec Selan
6 vrst oblačil, ki jih nosi vojvodinja Kate
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.