Vsaka zakonska zveza se na trenutke neizogibno znajde v krizi. Ko do tega pride, naj nas ne zajame panika, predvsem pa krize ne smemo enačiti z neuspehom.
Kriza je zgolj sprememba v ravnotežju razmerja, ki jo povzročijo notranje okoliščine, ko se recimo nekaj zgodi eni osebi v paru in to posledično vpliva na njun odnos, lahko pa jo povzročijo tudi zunanje okoliščine.
Ko nastopi kriza, je ena od možnih posledic, da se partnerja nanjo odzoveta vsak po svoje. To med zakoncema lahko povzroči določeno odtujenost.
Zakonci lahko te krize na splošno rešujejo skupaj. Z medsebojnim sporazumevanjem in naklonjenostjo bo odtujenost, ki jo je povzročila kriza, izginila in njuna zveza bo še močnejša.
Krize, ki v zakonu povzročijo odtujenost
Včasih pa se ta odtujenost še poglobi: zakoncema iz najrazličnejših razlogov nikakor ne uspe znova vzpostaviti skladnega odnosa. Morda imata različna stališča, ki jih ne znata najbolje ubesediti ali sprejeti, morda obstajajo stare napetosti, ki jih še nista rešila, ali pa eden od zakoncev omalovažuje trenutni položaj, čeprav se ta drugemu zdi izredno pomemben.
Obstaja nevarnost, da se bosta zakonca, ki sta se sprva le malce oddaljila drug od drugega, kar bi bilo zlahka rešljivo, nenadoma povsem odtujila.
V tem primeru težava, ki sprva ni bila resna, traja dlje časa in povzroči neželjeni učinek, pomanjkanje medsebojnega sporazumevanja. To posledično vodi v še večjo odtujenost in še manj pogovora.
Ta začarani krog pomeni, da napetost med zakoncema narašča postopoma. Zaradi vsega tega pa je še toliko težje premagati začetno krizo.
Kdaj in zakaj je modro razmišljati o začasni ločitvi?
Ko se to zgodi, je v določenih primerih ustrezno predlagati začasno ločitev, kot prvi korak v reševanju zakonske zveze.
Zakaj? Zato, da se oba zakonca umirita, kajti razlik ni mogoče odpravljati, če je eden – ali oba – tako razburjen ali ranjen, da se ne zmore odpreti drugemu.
Jasno mora biti, da je namen ločitve – začasne in seveda čim krajše – vzpostaviti pogoje, da bi se oba zakonca umirila, kar jima bo omogočilo, da se znova zbližata in odpravita medsebojne razlike.
To mora biti jasno obema zakoncema in njunima družinama, kajti temeljnega pomena je, da imata oba iskrene namene.
S pravimi izhodišči se bosta lahko znova srečala le v primeru, če je obema popolnoma jasno, da ločitev ne pomeni konca njunega zakona. Ravno nasprotno, gre za prvi korak k ozdravljenju in okrepitvi njunega odnosa.
To se zgodi, če oba sprejmeta, da bosta morala v določenem obdobju spoštovati medsebojno razdaljo.
To začasno fizično ločitev je treba razumeti kot izraz odločenosti, da zakonca rešita svoj zakon in da obudita ljubezen, ki je še vedno živa, vendar se skriva pod vsemi nesporazumi, komunikacijskimi šumi in odtujitvami.
Sama ali pod nadzorom strokovnjaka?
Če zakonca nista zmogla premagati začetne krize, je morda pametno premisliti o tem, ali bo predlog o začasni ločitvi sploh učinkovit brez zunanje pomoči, oziroma ali bi bilo primerneje, da pri tem prosita za strokovno pomoč.
Po mojem mnenju se je iz več razlogov bolje obrniti na strokovnjaka:
- Namen ločitve je, da si eden ali oba zakonca lahko opomoreta od čustvenih ran, ki jima preprečujejo, da bi se odprla drug drugemu. Takšne okoliščine zahtevajo zunanjo pomoč, da te rane prepoznata in jih ozdravita.
- Obvladovanje začasne ločitve s pomočjo strokovnjaka spodbuja namen, da gre za ukrep v prizadevanjih za rešitev zakonske zveze.
- Ločitev se predlaga ravno zato, ker zakonca nista bila sposobna premagati krize, ki je povzročila medsebojno odtujenost. Zato je dobro poiskati alternativno rešitev za dosego željenega cilja, ki je odprava krize, da bi medsebojni odnos lahko znova zorel in da bi se ljubezen med zakoncema še okrepila.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
