Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 29. marca |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

“Pot za Jezusom je zahtevna, tudi jaz kdaj padem”

DSC00151-1.jpg

Fotografija je last Jurija Slamnika.

Filip Veber - objavljeno 06/06/21

"Spoznal sem, da je Jezus zame in za vsakega človeka edina prava in smiselna pot"

Kapucin Jurij Slamnik prihaja iz Žirovnice, majhne vasice na Gorenjskem, pod Stolom. Izhaja iz petčlanske družine, kjer je najmlajši od otrok. Sam si v začetku ni predstavljal, da bo kdaj duhovnik in redovnik.

Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste zaznali, začutili Božji klic, da hoče, da mu sledite po poti duhovništva?
Moja pot do duhovništva je bila precej ovinkasta. Prihajam iz tradicionalne katoliške družine. Predhodno sem dokončal fakulteto in bil tudi zaposlen. Po osnovni šoli sem šel v srednjo šolo v Kranj in nato na študij železarstva, da bi se pozneje zaposlil v železarni na Jesenicah.

Takrat se je začel oglašati Božji klic. Redno sem hodil k maši in ministriral, po birmi pa sem se precej oddaljil od Cerkve in se kot tipičen najstnik zanimal za vse drugo kot vero.

Na fakulteti (kamor sem se vpisal predvsem iz praktičnih razlogov, da bom pozneje imel službo) sem razmišljal v smeri službe in družine, vendar me je vse pustilo zelo praznega. Nisem bil zadovoljen, čutil sem praznino. Študiral sem v Ljubljani in sem se vsak dan vozil z vlakom.

Večkrat sem se pred odhodom domov ustavil v kakšni cerkvi in sam v tišini razmišljal, kam naj grem, iskal sem smisel, kje je moje mesto. Ni bilo kakšnega dramatičnega razsvetljenja, ampak me je Bog počasi pritegoval k sebi.

Po fakulteti sem se zaposlil, ampak sem počasi čutil, da je moja pot v redovništvu. Za duhovništvo sem se odločil pozneje.

Kapucinov nisem poznal. Rad pa sem zahajal na Brezje, vendar se s frančiškani nikoli nisem pobližje seznanil. H kapucinom sem prišel skoraj po naključju. Spoznal sem nekega kapucina, ki me je za en teden povabil v Vipavski Križ, kjer sem spoznal, kako živijo in delajo.

Kakšni so bili odzivi na vašo odločitev pri domačih, prijateljih, v okolici?
Med prijatelji vera ni bila ravno osrednja tema. Občasno smo seveda zajadrali tudi na to področje, a ne preveč. To so sprejeli precej normalno. Kakšen je celo rekel, da se mu je zdelo, da bom šel v to smer. Tudi v službi sem doživel pozitivne odzive.

Najtežje je bilo, ko sem pred več kot desetimi leti to povedal doma. Starši so vedeli, da sem se precej iskal. Tudi ni bil najlažji čas za zaposlitev, zato so se bali, da gre za kakšno mojo muho. Seveda je bilo tudi nekaj težkih pogovorov, vendar smo v desetih letih moje formacije vsi prehodili pot sprejemanja. Zdaj, ko sem res potrdil klic, da me kliče Bog, me tudi starši, brat in sestra podpirajo.

IMG_20210503_220810_865.jpg

Ste tudi član reda kapucinov, ki izhajajo iz karizme svetega Frančiška Asiškega. Kakšen pečat daje to vašemu duhovniškemu poklicu?
Frančiškovo karizmo sem spoznaval v letih formacije. Blizu mi je bil tudi na začetku, sem ga poznal, kaj prebral o njem, saj je med bolj poznanimi svetniki. Bil sem tudi v Assisiju na romanju, kjer sem iz prve roke doživel sv. Frančiška. Nikoli nisem maral, da bi me dajali v kalupe, da sem kot kapucin omejen samo na Frančiška. Moj pogled v tem je zelo širok.

Pri Frančišku me je pritegnilo, da ga svet ni zadovoljil, iskal je nekaj več in si upal tvegati, ne glede na vse. Navdušuje me tudi njegova kontemplacija. Ni bil samo človek akcije, ampak se je bolj umikal v samoto, da se je pustil nagovoriti Bogu, kaj mu bo povedal. Tudi sam imam kar nekaj tega.

Frančišek je bil človek za ljudi, istočasno pa tudi za samoto. Ko je videl, da mu Bog pošilja brate, se je odprl tudi temu. Čeprav je gotovo vedel, da to prinaša tudi določene težave, jih je sprejel. Njegova preprostost, da je najprej iskal Boga, ljubezen do stvarstva … v tem sva si nekako podobna.

Ni sveti Frančišek ravno moje vse, to mora biti Jezus Kristus za vsakega. Frančišek se nikoli ni postavljal na prvo mesto, se ni upiral svetu, sprejemal je, kar je dobrega, a ni pustil, da mu to gospoduje.

Leta študija in vzgoje so gotovo tudi pripomogla k bolj jasnemu zavedanju in gledanju na Bogu posvečeno življenje. Kaj je za vas bistvo Bogu posvečenega življenja?
V času formacije se je v meni utrdilo prepričanje, da je na prvem mestu, da mora biti duhovnik in redovnik najprej človek za Boga. Ne glede na to, kaj vse bi rad postoril. Z Bogom moram biti v pristnem stiku v Božji besedi, v molitvi brevirja, pri sveti maši in zakramentih, ne le, da to mora biti, ampak da se trudim, da mi tam prihaja naproti.

Če tega najprej sam nimam, potem nisem pravi redovnik ali duhovnik, sem bolj neki delavec. Ljudje pa potrebujejo nekaj drugega. Kar je od posvetnega, dobijo zunaj, mi jim moremo prinašati nekaj drugega.

Če sam ne najdem časa za Boga, za molitev, zakramente … kaj bom prinašal ljudem? Samo navadne puhlice? Ljudje potrebujejo nekoga, da jih posluša, si vzame čas zanje, da jim pomaga njihove probleme prinesti pred Boga, jih podpreti z molitvijo. Ni najprej, kaj vse bomo organizirali – to je pomembno, ni pa najpomembnejše.

DSC00144-1.jpg

Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
Težko bi izpostavil le eno stvar ali dogodek. Marsikaj se je zgodilo, ni bilo ene odločilne stvari, kot recimo pri sv. Pavlu. Težko rečem, da je bilo kaj podobnega v mojem življenju. To pa ne pomeni, da ni bilo tudi drugih stvari.

Ves čas formacije sem se zelo spraševal, ali sem resnično za to, kakšen bom kot duhovnik. Na začetku sem imel težave z javnim nastopanjem, nisem bil rad v središču pozornosti. Skrbelo me je, kako bom nekoč pridigal, maševal, kako bom ljudem svetoval, če bodo prišli k meni ipd.

Raje sem se umaknil pred tem. Ko sem pred tremi leti prišel v Škofjo Loko, sem se priključil lokalni skupini Prenove v Duhu, misleč, da bom kakor eden izmed njih, če bodo kaj želeli, jim bom pomagal.

Nato so me prosili, da bi imel kateheze zanje. Sprva sem se nekoliko bal, saj nisem imel izkušenj. Razmišljal sem, kako bi sploh vse to izpeljal, kako bo šlo.

Vendar sem se vrgel v to, se začel pripravljati, premišljevati Božjo besedo in sem imel skoraj vsako nedeljo katehezo. Odzivi so bili izjemno pozitivni, kar je bila tudi zame potrditev v tej smeri.

DSC00148-1.jpg

Kakšno je vaše novomašno geslo? Zakaj ste ga izbrali? Kaj vas najbolj nagovarja pri tem?
Za geslo sem izbral Jn 14,6: “Jaz sem pot, resnica in življenje”. Sam nisem imel velikih težav z izbiro gesla, saj me te besede spremljajo že dlje časa. Jaz sem pot – kot sem rekel že prej, preden sem stopil na pot redovništva, sem spoznal, da je Jezus zame in za vsakega človeka edina prava in smiselna pot.

Sam sem prehodil tudi marsikatero življenjsko pot oziroma ovinek. Toda pot za Jezusom je zahtevna, tudi jaz kdaj padem. Vendar me Jezus uči potrpežljivosti, odpuščanja in prave ljubezni. To je vse zelo zahtevna šola, vendar edina prava pot, ki pelje v življenje. Proti temu je vse drugo plitvo.

Resnica – zelo me osrečuje, da je Bog Oče, Sin in Sveti Duh, da je občestvo, skupnost, ni samotar nekje daleč stran, ampak se lahko najdem v tem. Da je Bog Oče in jaz njegov ljubljeni sin in v njem smo vsi bratje in sestre.

Zame je to bilo zelo osvobajajoče. Tudi v konfliktu z brati ali drugimi se lahko vedno vračam na to in drugače gledam na naše odnose. Tudi moj oče mi je vsaj na daleč pokazal, kot lahko pokaže zemeljski oče, kakšen je Bog, da imamo v Njem vsi Očeta in nihče ni sirota.

Življenje – šele v molitvi, Božji besedi, zakramentih, v naravi, stvarstvu, odnosih z ljudmi lahko najdem tisto pravo življenje tudi na tem svetu. Veliko pa razmišljam o večnosti, o resničnem življenju.

Tukaj je pomembno hrepenenje po večnosti, ki ga danes manjka oziroma se zelo redko najde, ko bo tam vse izpolnjeno. In sem hvaležen Bogu, da lahko v veri hodim po tej poti, s tem hrepenenjem. In vse to najdem v Jezusu in v njem vedno znova odkrivam nove stvari.

Tags:
duhovnikintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.