Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 15. junija |
Sveti Vid
home iconBlogi
line break icon

Po epidemiji: bomo nadaljevali tam, kjer se je življenje ustavilo?

Shutterstock | Di sun ok

Marjeta Bec - objavljeno 07/06/21

Zaradi epidemije smo se navadili tudi na to, kar je slabše, in nam je sedaj to težko spremeniti

Vsak dan, ko pogledam na Facebook, me pričaka enako vprašanje: Marjeta, o čem razmišljaš?

Razmišljam o življenju po epidemiji. Kakšno bo? Pred časom smo se na eni od zakonskih skupin pogovarjali o tem, ali smo se kot ljudje, kot družba v času epidemije naučili česa novega, ali bomo po tej (pre)izkušnji kaj boljši, kot smo bili pred njo.

Optimisti …

Sama, ki sem po naravi večni optimist, kar se vere v sočloveka tiče, sem zagovarjala mnenje, da vse, čemur smo se morali v tem času odreči, ne more biti zaman. Da bomo gotovo naredili vsaj kakšen korak k spremembi na bolje.

Po vsem, kar smo slišali in brali, ko so ljudje pripravljeni iti celo na ulico, da bi si priborili nazaj izgubljeno “svobodo”, si težko predstavljam, da se bomo po koncu epidemije prestavili nazaj na “tovarniško nastavitev” in nadaljevali s svojim življenjem tam, kjer se je ustavilo.

… in pesimisti

Tisti, ki so malo bolj doma na področju podobnih zgodovinskih preizkušenj, so z razliko od mene pesimisti. Zdi se jim, da bomo, kakor hitro bo vse po starem, pozabili na vse obljube. Recimo na obljubo: takoj, ko se odprejo meje regij, gremo na obisk k sorodnikom!

Res ni prav, da so nas odrezali od stikov s širšo družino! Ali pa na obljubo: takoj, ko bodo spet dovoljeni koncerti, si bova privoščila zmenek v dvoje, samo za naju. Najela bova varuško in šla nekam čisto sama.

Sama zase vem, da sem v času zaprtja države z zavistjo gledala slike iz nam nedostopnih slovenskih regij. Trikrat lahko ugibate, kolikokrat smo šli na izlet iz regije sedaj, ko je to spet dovoljeno.

Mislim, da lahko izlete preštejem na prste ene roke. Tudi na tisti “pravi” večerni zmenek z možem še nisva šla, čeprav ni več policijske ure in je možnosti za pobeg od doma, ki ni samo sprehod, bistveno več.

Nova cona udobja?

Zdi se, da so nas omejitve postavile v novo cono udobja. Čeprav je bila ta na začetku silno neudobna in nam je šla na živce, smo se nanjo do neke mere kar navadili. Ob tem si ne morem kaj, da ne bi razmišljala o tem, ali se je tudi naša vera, naša duhovna rast ustavila v tej novi coni udobja?

Kljub temu da so cerkve že nekaj časa odprte, maše še vedno lahko spremljamo prek spleta. Ali se kdaj zalotimo ob misli: grem raje na kavč k maši, je bolj “komot”? Ali pa: grem raje k maši prek spleta, ker mi je tisti župnik bolj všeč od našega?

Pri tem pa pozabljamo, da maša ni samo lepa predstava, z navdihujočo pridigo in lepo glasbo, temveč srečanje z Jezusom v evharistiji.

Za veliko noč smo se jezili na škofe, ker so državi dovolili, da nam je preprečila praznovanje največjega krščanskega praznika. Zdaj pa se še v nedeljo komaj pripravimo do tega, da gremo v cerkev k maši.

Kaj smo se lahko naučili?

Res je. Epidemija nam je vzela marsikaj. In so stvari in navade, za katere smo lahko hvaležni, da smo jih prav zaradi tega drugače ovrednotili, nekatere opustili, spet druge pa na novo vpeljali v svoje življenje.

Sama sem se v tem času naučila, da moram redke dneve, ko sem sama doma, izkoristiti tudi za svojo regeneracijo. Za sprehod, branje knjige ali kratek počitek po kosilu. Saj mi ne uspe vedno. Mi je pa v tolažbo, da se občutek slabe vesti, ki je bil prej moj zvesti spremljevalec, vsaj malo zmanjšuje.

V prvih mesecih leta sem bila namreč res v slabi koži. Utrujena, naveličana in na poti v izgorelost. Ni mi preostalo drugega kot to, da skrbno pretehtam, kaj in koliko še zmorem. Da prosim za pomoč. Da se v službi dogovorim za nekaj prostih dni.

Ne delam si utvar, da so lekcije, ki sem se jih naučila v tem času, usvojene za vedno. Nekatere ponavljam že dolgo časa, ob vsaki preizkušnji znova. Če sklepam po sebi, ena epidemija torej res ni dovolj, da bi ljudje bistveno spremenili svoje življenje.

Upam pa, da smo vsi naredili vsaj kak mali korak k temu, da bomo v naslednjih letih živeli bolj polno življenje. Polno odnosov, ki smo jih v tem času tako pogrešali.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
koronavirus
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
KATHY AND BRANDON GUNN
Aleteia
Zakonca, ki poročnega darila nista odprla kar devet let
2
TERESITA
Ewa Rejman
10-letnica je svoje največje sanje izpolnila tik pred smrtjo
3
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
4
FAMILY HABE
Barbara Oprčkal
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko...
5
WEB 3 ANA SAJOVIC
Urška Kolenc
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nise...
6
martin susnik
Lojze Grčman
Razvajanje žene? Od skupne kopeli z mehurčki s kozarcem vina do &...
7
Anna Gębalska-Berekets
Vnukinja je uresničila sanje bolnega dedka tik pred njegovo smrtj...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.