Brata Ángel in Israel imata zanimivo življenjsko zgodbo. Poleg tega, da sta iste krvi, si delita tudi ljubezen do glasbe, oba se ukvarjata z zakonskim svetovanjem, skupen pa jima je tudi poklic. Oba sta namreč duhovnika. Eden je Božji klic zaslišal že zelo zgodaj v otroštvu, drugega pa je Bog nagovoril na še posebej ganljiv način.
Ángel Pérez López je že v zgodnjem otroštvu kazal navdušenje nad duhovniškim poklicem. Pri osmih letih je sedel s starši v cerkvi in duhovnik je nagovoril zbrane dečke, naj vstanejo in pridejo k oltarju, če se čutijo poklicane, da bi postali duhovniki. Edini, ki je pristopil k oltarju, je bil ravno Ángel.
V mladostniških letih je razmišljal o tem, da bi si ustvaril družino, imel je tudi dekle, vendar ni čutil sreče, saj se mu je zdelo, da ga Bog kliče drugam. Pri 18 letih je odkril svojo poklicanost in vstopil v semenišče.
Ko je bila njuna mati noseča in je pričakovala Israelovo rojstvo, je hudo zbolela in zdravniki so ji svetovali, naj otroka splavi in si s tem zagotovi lastno preživetje. Zavrnila je njihove nasvete in se odločila, da otroka obdrži.
Israel svoje rojstvo danes dojema kot čudež, saj verjame, da je na tisti točki Bog resnično posredoval. To je bil tudi razlog, da se je odločil, da svoje življenje posveti prav Gospodu.
Ángel si je že od začetka svoje posvečene poti želel postati misijonarski duhovnik. Začutil je, da lahko to uresniči kot neokatehumenski duhovnik. To skupnost je namreč poznal, saj je bila tudi njegova družina vključena v neokatehumensko pot.
Leta 1996 so ga poslali v Denver v Kolorado. Tam je vstopil v semenišče in bil posvečen leta 2005. Leto pozneje so na isto mesto poslali tudi njegovega brata Israela, ki opravlja funkcijo župnika v Denverju.
Ángel rad pove, da svojemu bratu Israelu popolnoma zaupa, ko ta prevzame odgovornost za župnijo med njegovo odsotnostjo:
"Vem, da bo naredil enako kot jaz ali večkrat celo bolje. Pravzaprav rad rečem župljanom, da je Israel pet let mlajši in ga primerjam s telefonom iPhone: je sodobnejši, ima več aplikacij in lahko opravlja več funkcij, torej je moja najboljša različica."
Brata poudarjata, da imata že od otroštva rada glasbo, igranje kitare in klavirja. Če ni v cerkvi nikogar drugega, zapojeta kar sama. Ko praznuje eden od bratov, drugi poskrbi za glasbo in obratno.
Ángel trdi, da ju bolj kot kri povezuje prav Gospod, ki je dobrota in omogoča, da živita v složnosti.
Poleg vsega ju druži tudi dejstvo, da kot prioriteto pri svojem delu jemljeta zakonske pare in pripravo na prejem zakramenta svetega zakona. Skupaj sta napisala tudi kar nekaj knjig o zakonski zvezi, pripravljata tudi programe za pripravo na zakon.
Ángel pravi, da je zanj največji dar duhovništva to, da lahko opravlja zakrament svete spovedi in je lahko pri Bogu posrednik za odpuščanje. Njegova največja želja je, da bi lahko vse župljane svoje župnije odpeljal v nebesa.
Vir: španska revija Religion en Libertad
