Ali so otroci, glede na preteklo leto, sploh pripravljeni na prejem zakramentov? Bo verouk spet potekal v živo ali ga lahko nadomesti verouk po Zoomu? Kako najti pot do oddaljenih kristjanov, ki le redko zaidejo v cerkev, po koroni pa morda še redkeje kot prej?
Na nekaj vprašanj, ki so še kako aktualna in pereča, nam je odgovoril MartinZlobko, ki delo opravlja v Zavodu sv. Stanislava, kjer je kaplan v Jegličevem dijaškem domu in Vrtcu Dobrega pastirja ter učitelj na Škofijski klasični gimnaziji.
Večina letošnjega veroučnega leta je potekala na daljavo, če sploh. Nekateri kateheti so imeli veroučne Zoom urice, nekateri oz. nekatere župnije pa še tega ne. Ali so se otroci sploh lahko pripravili na prejem sv. obhajila v teh okoliščinah?
Ne moremo kar na splošno dati neke ocene, ali otroci so ali niso pripravljeni na prejem prvega svetega obhajila. Bolj gre za presojo posameznega primera. Cerkev ni zgolj servis ali opravek, ki ga odkljukaš. Odločitev za vero in Cerkev je osebna in zavestna odločitev.
Tako imamo otroke, ki so bolj pripravljeni na prejem zakramentov, in druge, ki še potrebujejo nekaj uvajanja v veri. V bistvu so prvi zakramenti po 2. vatikanskem cerkvenem zboru opredeljeni kot zakramenti uvajanja. Odprejo nam vrata v skrivnost vere, v skupnost verujočih, v objem Cerkve.
Večkrat je seveda verska vzgoja otrok tudi odraz vere v družini. Pa spet ne smemo posploševati. Otrok je namreč skrivnost, ki je precej odprta za presežno, za sveto. In če ima spodbudo tudi doma, mu nič ne brani prejeti svetega obhajila.
Številne župnije v času po lockdownih zaradi epidemije opažajo upad vernikov, seveda tudi otrok, ki hodijo k verouku, med ministrante, k pevskemu zboru … Kakšen pomen ima verouk v živo, je to “preživeta” stvar ali bo spet zaživel?
Čas korone nam je prinesel marsikaj dobrega. Predvsem to, da smo lahko šli vase. Pregledali, kje stojijo ali padajo naši pastoralni koncepti. Pokazal nam je, da obogatimo naše primarne skupnosti, prve Cerkve – naše družine. Župnijska kateheza naj ostane kateheza – srečanje s Kristusom, ki je podpora “domačim katehetom”, ki so starši.
Zato pa moramo seveda nujno okrepiti tudi starše. Prav tako pa osebna izkušnja in neposredno srečanje še vedno prevladujeta v podajanju in poglabljanju verskega izkustva, ki ga spletno podajanje ne more nadomestiti. Vera je izkustvo srečanja z Gospodom in z brati in sestrami.
Zato je evharistija tako pomembna v smislu skupnega praznovanja in srečanja z Gospodom pri oltarju. Ker Gospod vabi v skupnost kot apostole in učence v prvih zametkih Cerkve ter v prvih krščanskih skupnostih.
Kakšno vlogo imajo pri zakramentih sv. obhajila in birme starši na splošno, pa tudi v okoliščinah, ki so tako posebne, kot so bile letošnje?
Starši imajo seveda težko nadomestljivo vlogo pri uvajanju v zakramente. So prvi vir srečevanja otroka z vero, z izkušnjo vere. Zato je tako pomembno, da starši okrepijo vlogo prvih katehetov v družinah, kjer se izkušnja vere pravzaprav poraja.
Duhovniki in katehisti so drugotnega pomena, seveda pa tudi pomembna podpora staršem. Naloga Cerkve danes bo najprej, da starše znova opremi za prvotne katehiste, odgovorne za vzgojo v veri in iz življenja zakramentov. In marsikje to že so. Nekaj dela pa nas seveda še čaka. To nam je obljubil že Jezus.
Številni starši si želijo, da ima otrok opravljene zakramente, morda bolj zaradi neke tradicije in ne zato, ker bi resnično tudi sami živeli zakramentalno življenje. Tipičen primer so kristjani, ki k maši pridejo samo na velike praznike (božič, velika noč). Ali pa tisti, ki otroka vozijo k verouku, da bo šel k obhajilu, potem pa jih do birme spet ni videti v cerkvi. Kako bi nagovorili take družine?
Blizu mi je prilika o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32). Imamo dva sinova. Za oba vemo, da sta bila izgubljena. Pa vendar smo samo o enem prepričani, da se je vrnil, da je prišel nazaj. K očetu. Kjer je resnični dom. Kjer je Ljubezen. In imamo očeta. Ki čaka. In upa. In je zvest. Kot oče. In kot Bog.
Seme je vsajeno in saj vemo, da “ni pomemben ne tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, temveč Bog, ki daje, da raste” (1 Kor 3,7). Mora pa to seme umreti, da lahko obrodi sad. Bog ostaja zvest in misli zares.
Pomembno je, da tudi take oddaljene družine spremljamo, da jih vključujemo, da bi znotraj Cerkve našle svoj prostor in se dejavno vključile v občestvo. Papež Frančišek pogosto govori o spremljanju (Amoris laetitia), saj smo skupaj na poti.
