SimonLampreht prihaja iz obmejne župnije Svečina. Sam pravi, da branijo mejo med Slovenijo in Avstrijo. Je edinec in se je za duhovništvo odločil nekoliko pozneje kot drugi. Zelo ga nagovarjajo sv. mati Terezija iz Kalkute, sv. Janez Pavel II. in Carlo Acutis.
Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste zaznali, začutili Božji klic, da hoče, da mu sledite po poti duhovništva?
Moja pot je precej zanimiva in se je nekoliko vlekla, kar je tudi razlog, da sem na to pot stopil nekoliko pozneje. Nikoli nisem preveč razmišljal o tem, da bi postal duhovnik. Študiral sem transportno logistiko in ko sem v višji šoli opravljal prakso, kjer sem razvažal kruh po večjih trgovskih centrih, je to zame postalo znamenje.
Spraševal sem se, kako bi bilo, če bi ljudem delil Kruh življenja, Kristusa. Moje delo se je začelo ob dveh zjutraj, zato sem, kolikor sem le uspel, ob petih zjutraj po Radiu Ognjišče poslušal in molil rožni venec.
Ključni trenutek je bil na enem od srečanj ŽPS-ja, kjer sem bil predstavnik mladih. Pogovarjali smo se o duhovnih poklicih in poklicanosti in sem povsem spontano dejal, da me veseli razmišljati o tem, kako bi bilo, če bi tudi sam bil duhovnik. To je bil prelomni trenutek, kajti takoj nato me je po srečanju zadržala s. Štefka Klemen iz Centra za duhovne poklice in sva se začela pogovarjati. Od tiste ure naprej sem postal učenec.
Spodbujala me je, da sem bolj resno in globlje začel razmišljati o svojem poklicu. Od takrat sem tudi s Svetim pismom in molitvijo odkrival, ali Bog res hoče, da postanem njegov duhovnik. Videti je, da si res želi tega. (smeh)
Sam sem pa tudi vesel, da sem to lahko na tak način odkril in da bom lahko to pot duhovništva živel, da bom lahko na zemlji pričevalec, Kristusov duhovnik.
Ta korekten odnos s. Štefke je odigral pomembno vlogo pri mojem odločanju, da me je spodbujala spoznati, kam me kliče Bog, da nikoli ni bilo kakšnega siljenja v eno ali drugo smer. Mene je to pripeljalo v duhovništvo, ni pa nujno, da vsakogar. Zato ta proces razločevanja priporočam in svetujem vsem mladim, da spoznajo svojo pot poklicanosti v življenju.
Imate na svoji poti duhovništva kakšen zgled, navdih?
Velik navdih mi na poti duhovništva predstavlja sv. mati Terezija, utelešena Kristusova ljubezen do ubogih, kajti sama je počela res izjemne stvari, ki so premaknili še tako zakrknjena srca tistih, ki nikoli niso videli tega, kar je videla ona. Takšen zgled ljubezni bi moral udejanjati vsak kristjan.
To govorim zato, ker sem precej vpleten v karitativno dejavnost, zato mi je pomemben njen zgled in je zame močna priprošnjica na poti za Gospodom.
Za pot duhovništva ste se odločili nekoliko pozneje kot drugi. Zakaj? Bi rekli, da je to morda celo prednost?
Prej se niti nisem toliko ukvarjal z vprašanjem, ali bi bil duhovnik ali ne. Ves čas sem ministriral, približno 18 let, ampak nikoli nisem resneje razmišljal o tem, da bi postal duhovnik. Ta preobrat v meni se je zgodil, ko sem začel razmišljati in se resno ukvarjati z vprašanjem, kaj bom naredil iz svojega življenja, kam se bom usmeril, ali bom družinski oče, bom duhovnik, bom ostal samski …
Poklicanost je, treba jo je odkriti, se spraševati o njej. Tako sem sam ugotovil, da si želim postati duhovnik, čeprav so mi morali drugi pri tem pomagati, za kar sem jim zelo hvaležen.
Ne vem, ali je ravno prednost, da sem nekoliko starejši, gotovo pa, da nekatere stvari vidiš drugače in drugače gledaš na svet. Ko sem bil zaposlen, sem služil svoj denar in gotovo drugače gledam na stvari kot sošolci, ki so takoj po gimnaziji vstopili v bogoslovje, s čimer sicer ni nič narobe. Zanimivo je, kako zelo različni sta si smeri študija logistike in teologije. To je zame predstavljalo popolni preklop med logiko v študiju.
Kakšni so bili odzivi na vašo odločitev, tako pri domačih, prijateljih, v okolici?
Najprej sem se bal, kako se bodo ljudje odzvali, predvsem, kaj bo rekel moj oče, vendar je bil ta strah povsem odveč. Mama je bila zelo vesela, tudi oče. Besede podpore so mi bile vedno v veliko olajšanje, celo občutek je bil tak, kakor da bi se mi od srca odvalila gora, ne le kamen. (smeh) Tega sem resnično vesel.
Od drugih tudi do danes nisem doživel enega slabega odziva, da bi me kdo zmerjal zaradi tega ali me žalil. Nekateri so presenečeni, drugi so veseli, spet drugi ne povedo svojega mnenja, ampak nikoli nihče ni izrekel ene žal besede na ta račun. Vsak na svoj način spoštujejo to odločitev, ki sem jo sprejel za svoje življenje, da postanem Kristusov duhovnik.
Leta študija in vzgoje so gotovo tudi pripomogla k bolj jasnemu zavedanju in gledanju na duhovniško poslanstvo. Kaj je za vas bistvo duhovništva?
Spomnim se besed profesorja, škofa Maksimilijana Matjaža: “Kss, kss, … ‘Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge’ (Mr 10,45), to je srčika,” in sam dodajam: bistvo duhovništva je služiti Kristusu in ljudem.
Prav je, da bom to, kar sem, da ljudje v meni prepoznavajo Kristusa, da sem ogledalo Luči, ki odseva od mene. Ne mislim v tem, da bi jim v vsem ustregel, tudi duhovnik mora včasih izreči kakšno težko, trdo besedo, Jezus je to naredil večkrat. Tukaj mi je velik zgled tudi sv. Janez Pavel II., ki je bil sicer nasmejan, vesel, a je znal tudi udariti z roko po mizi, ko je bilo treba in spregovoriti jasno in odločno. Ključno se mi torej zdi, da sem, kar sem, in v meni kot duhovniku ljudje prepoznajo Kristusa.
Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
V obdobju bogoslovja je bilo mnogo preizkušenj, za katere sem hvaležen. Vedno znova je to namreč priložnost, da premislim, kaj sem nekoč naredil in kaj lahko sedaj naredim boljše.
Pomembna preizkušnja je bil tudi preskok v študiju. Bil sem že zaposlen, “izklopil” sem študij in sem delal. Je bilo kar težko znova se vrniti v študijsko dinamiko, poleg tega pa je logistika resnično drugačna smer kot teologija, kar je od mene zahtevalo precej truda in naporov na tem področju.
Velikokrat, ko mi ni šlo, ko sem padel izpit, sem se spraševal sam pri sebi, ali Bog to res hoče od mene. Prišel sem do konca, kar pomeni, da Bog resnično ima neki načrt z mano in sam trdno verjamem in sem prepričan v to, da želi, da postanem duhovnik. Zato sem še toliko bolj vesel, da mi je z Njegovo pomočjo resnično uspelo. Gotovo sem se v nekaterih študijskih predmetih moral bolj truditi kot morda sošolci, ki so imeli klasično gimnazijsko izobrazbo, ki je sam nisem imel. Tudi s trudom se nekam pride in sam sem, vsaj mislim tako, dokaz za to.
Če na župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Kateri del gospodinjenja vam najmanj diši?
Sam zelo rad kuham. Najmanj mi diši kakšno likanje srajc. Če je res nujno, potem zlikam tudi srajce, ampak tega res ne maram, tega se moram še naučiti. (smeh)
Kakšno je vaše novomašno geslo? Zakaj ste ga izbrali, kaj vas nagovarja pri tem?
Omenil sem, da sem 18 let ministriral. V spominu mi ostaja, da smo v omari v zakristiji imeli plakat, na katerem je pisalo Pridi, bodi moja luč. Besede, ki jih je slišala sv. mati Terezija iz Kalkute. Sam sem to malo preoblikoval, kajti na povabilo Pridi sem že odgovoril, zdaj pa je moja naloga, da sledim geslu Bodi moja luč.
Najprej naj bo Kristus moja luč, da bom znal prepoznavati v ljudeh tisto, kar iščejo, o čemer se sprašujejo in hkrati, da jim bom znal predstaviti Kristusa, da bodo v meni kot duhovniku znali prepoznavati Kristusa.
Klic Bodi moja luč sem izbral, ker bi vsak človek moral imeti Kristusa za luč, saj nam že v začetku Svetega pisma pravi: “Bodi svetloba (luč)” (1 Mz 1,3). Če delaš z Jezusom, če imaš pred seboj to svetlobo, lahko greš naprej. V temi ne vidiš, kje hodiš, se večkrat spotakneš, padeš. Če pa imaš pred seboj Kristusovo luč, pa vidiš, kam greš, in imaš tudi določen cilj.
