Gotovo smo se že vsi kdaj znašli v položaju, ko nam je bilo žal za kakšno našo izjavo ali dejanje, ki smo jo dali ali ga naredili. Nekatere stvari se da popraviti, nekaterih tudi ne. Prav pa je, da vso stvar proučimo in se iz tega tudi nekaj naučimo, tako da v prihodnje tega ne bomo več ponavljali, če se le da.
Prav o tem mi je tožila znanka, ki jo takšne stvari prav posebno preganjajo, tako da zaradi tega včasih težko živi. Kar mi je pripovedovala, sploh ni šlo za kakšne velike stvari, ki se med nami prav gotovo tudi dogajajo. Šlo je za mnoge drobne stvari, ki pa koga lahko težijo kot kakšne velike.
O tem je potožila tudi pri spovedi in spovednik ji je rekel, da je sicer prav, da se zaveda, da storjeno ni bilo dobro in da ji je žal za to, da pa je tudi prav, da veruje v Boga, ki nas spremlja s svojo naklonjenostjo in nam grehe odpušča. Lepše ji tega ne bi mogel povedati nihče.
Kar nekaj ljudi poznam, ki se preprosto ne znajo nehati obtoževati za nazaj, pa če jim nekdo poskuša to še tako lepo povedati in razložiti. Morda je tudi milost, da znaš nekaj takega sprejeti. Verjetno pa je to tudi stvar vere.
Ljudje smo res takšni, da marsičesa ne znamo pozabiti in odpustiti in potem morda po sebi sodimo, kako bo Bog ravnal z nami. Ampak Bog je Bog in odpušča. Tudi kaj velikega. V tem je ravno veličina našega Boga, ki tako tudi nas vse spodbuja, da odpuščamo. Najprej sebi, potem pa tudi drugim, ki živijo okrog nas, ki so nam zelo blizu ali bolj daleč. Ljudje, ki jih imamo radi ali ne preveč.
Naše življenje bi bilo gotovo veliko lepše na vseh področjih, če bi znali odpuščati sebi in drugim. Potem se ne bi po nepotrebnem obtoževali, veliko bolj bi se sprejemali takšne, kot smo. Kdor zna odpuščati sebi, bo znal veliko laže odpuščati drugim. Zato je odnos do sebe tako zelo pomemben.
Prepričana sem, da bo človeku, ki globoko v sebi veruje, da nas Bog sprejema takšne, kot smo, z vsemi slabostmi in pomanjkljivostmi, to veliko bolj uspevalo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 24.
