Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Kuhinja je prostor, kjer pripravljamo hrano in nato v njej tudi uživamo. Je skupno družinsko stičišče, ko je tudi čas za pogovor in izmenjavo mnenj.
Skupni obedi so trenutek, da se Gospodu zahvalimo za vse, kar nam daje. Omogočajo nam, da nahranimo telo in dušo. Skupni družinski trenutki ob mizi imajo neprecenljivo vrednost.
Ob pripravi hrane je čas za razpravo o skrivnostih, željah in stvareh, ki so se nam zgodile čez dan. Prepustite se času, ko lahko premislite, kako je potekal dan, ali o vprašanjih, ki vas obremenjujejo.
Ne da bi se tega zavedali, nam priprava obrokov omogoča prepotreben čas z drugimi družinskimi člani. Skupni čas za mizo ustvarja med nami vez.
Vemo, kako si lahko medsebojno pomagamo pri pripravi dobre jedi ali sladice. Spodbujajte sodelovanje in timsko delo. Glede na vrstni red kuhanja in dodajanja sestavin razdelite naloge, naučite druge, česar ne obvladajo ... ali pa si preprosto podelite skupni čas kot družina.
Sedeti za mizo ne pomeni samo čakati, da bomo jedli. To je kraj srečanja, kjer smo vsi na isti ravni in si lahko pogledamo v oči. Tega v današnjem času ne počnemo prav pogosto, saj ogromno časa preživimo ob gledanju v zaslone. Če pa se skupaj usedemo za okroglo ali kvadratno mizo, se srečamo in pogled usmerimo v druge člane družine.
Družinska miza je šola lepega vedenja. Ob njej gojimo spoštovanje, poslušanje in služenje. Že samo dejstvo, da sedimo ob mizi v času kosila ali večerje, nam daje rutino, da prekinemo svoje vsakodnevne aktivnosti, da si lahko povrnemo moči.
Vendar ni pomemben samo čas, ampak tudi vrstni red jedi. Poznamo predjed, glavno jed in sladico ... S to navado naše malčke nenamerno učimo discipline in sprejemanja pravil igre. Vse ima svoj red.
Za mizo se rodijo nekateri najboljši pogovori. Sedenje drug zraven drugega nas vabi, da s starši, sorojenci, širšo družino ali prijatelji delimo misli ali anekdote, ki bogatijo odnos in nam pomagajo, da pridemo do dna mnogim stvarem, slišimo zgodbe starih staršev ali vnukov, pomislekov, ki se porodijo med brati in sestrami ali projektov s starši ...
Gre za prav te pogovore, do katerih pride ravno zato, ker vsi skupaj sedimo za mizo in vzdržujemo skupen dialog.
Miza je tudi mesto, kamor lahko nekoga povabite, da sede skupaj z vami, da podeli, kar ima podeliti, in se skupaj postavita na isto raven. Koliko srečnih dogodkov se zgodi ravno zato, ker nekoga povabimo k svoji mizi. Kot pravi evangelij v psalmu 23: "Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov."
Ne sedimo za mizo, da bi jedli hitro, ampak da bi se za nekaj časa odklopili in počivali od dela, ki ga opravljamo. Obrok z družinskimi člani je nasprotje od tega, da bi jedli sami.
Ne maramo jesti sami. Obroke si delimo, ne samo zato, da bi skupaj nekaj pojedli, ampak tudi zato, da bi imeli družbo in se pogovarjali ter delili izkušnje. Sedeti skupaj za mizo je najboljši protistrup za boj proti individualizmu.
Sedeti skupaj za družinsko mizo je pravzaprav nasprotje gledanja v telefon ali tablico in posledično nasprotje individualizma, ki uničuje dialog.
Čas ob skupni mizi je tudi čas za hvaležnost. Najprej zaradi blagoslova hrane. Zahvalimo se Gospodu, ker lahko vsak dan uživamo v obrokih. In drugič, zahvalimo se in pohvalimo kuharico za njen čas in trud, ki ju je vložila v pripravo jedi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
