Zanimivo je analizirati scenarije najbolj gledanih filmov ali nanizank, koliko je v njih dialogov, kjer zakonci ali filmski junaki drug drugemu reflektirajo in naslavljajo doživljanja. Prav trudijo se čim bolj ubesediti stisko drugega in se odzvati empatično.
Očitno "na trgu" obstaja zanimanje za takšne dialoge, kar lahko povezujemo s tem, da tega morda ne izkušamo dovolj v vsakdanjem življenju. Zakaj ne? Ker morda nismo bili naučeni ali se nam zdijo takšni odzivi osladni ali izumetničeni.
Kolikokrat mama otroku poskuša ubesediti vsa njegova doživetja, ker ga s tem želi pomiriti in mu pokazati, da je z njim, da ve, kako se počuti. In to se nam zdi fajn in normalno. Ko pa odrastemo, pa kot da tovrstno pogovarjanje več ne sodi v zakonski odnos. Morda zgolj v televizijsko serijo.
Ko se poskušamo vživeti v drugega in ubesediti, kaj doživlja, je to znak, da se ne ukvarjamo s sabo, ampak z drugim. S tem mu sporočamo, da nam je pomemben tako on kot njegovo čustveno stanje. Na ta način damo njegovi izkušnji pomen ter vrednost, kar je nasprotje od razvrednotenosti, prezrtosti in osamljenosti.
To lahko deluje kot zdravilo zoženemu in preveč samokritičnemu doživljanju samega sebe – drugi bo lažje sprejel sebe in svoje neprijetno doživljanje (žalost, nemoč, tesnobo, strah …), če mu bomo mi prej pomagali "obvladati" to stanje z ubeseditvijo.
Ko se želimo odzvati na stisko drugega, ostanimo pri njem. Ne preusmerjajmo osredotočenosti z njega na sebe. Ne začenjajmo s svojo zgodbo, razen v zelo posebnih okoliščinah. Ostanimo pri njegovi zgodbi in njegovi izkušnji.
Empatično odzivanje, potrjevanje in reflektiranje opogumlja drugega sozakonca, da je bolj odprt, da se potem bolj angažira v odnosu. Je, kot da bi z besedami pobožali drugega. Zakonski odnos tako postane bolj "varen", ker se drugi počuti videnega in slišanega. Zato je potrebna zavestna odločitev in nekaj vaje.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
