Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 29. julija |
home iconZanjo
line break icon

“Vsakokrat, ko pogledava otroka, vidiva dokaz, da Bog je”

Fotografija je last Mojce Masterl Štefanič.

Urška Kolenc - objavljeno 24/06/21

Ženska ženski – žena, mama, prevajalka in sodelavka spletne redakcije Družine Mojca Masterl Štefanič

Če Aleteijine članke preberete od prve do zadnje besede, na koncu velikokrat zasledite njeno ime. Mojca je namreč velika ljubiteljica angleščine in prevajanje jo razveseljuje tudi v prostem času.

Poleg tega sta ji blizu še hitra hoja in kolesarjenje. “Letos se skoraj vsak dan odpravim na bližnji hrib, Sveto Ano nad Onekom, med hojo pa že kar malce zasvojeno poslušam avdioknjige Jane Austen in sester Bronte v interpretaciji vrhunske britanske igralke Juliet Stevenson,” opisuje stvari, ki jih najraje počne. Dodaja še, da komaj čaka, da bo po dolgem “korona premoru” v hčerini družbi zopet lahko obiskala svojo srčno domovino – Veliko Britanijo.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
O, seveda, v zadnjih 15 mesecih jih je bilo veliko (jaz ves čas delam od doma, v času koronaepidemije pa je bil večinoma doma tudi mož). Da torej vstaneva ob vsaj približno istem času in skupaj začneva delovni dan v domači pisarni. In se malo brcava pod »pisarniško mizo« (ki je okrogla, jedilna miza iz našega nekdanjega stanovanja, in vsakemu pripada polovica …). V tem času sta bila doma tudi oba otroka, sin je bil prvo leto študent, hčerka pa je ravno zaključila drugi letnik gimnazije.

Kar malo preveč idilično bi bilo, če bi lahko rekla, da smo vsako jutro skupaj zajtrkovali – to ne drži. Jaz običajno zajtrkujem kar za delovno mizo in ob skledici ovsene kaše že prevajam kakšen prispevek za Aleteio … Vsekakor pa nikoli doslej nismo doživeli toliko skupnih kosil.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Nič kaj dosti, nasploh nisem pretirano zgovoren človek, zjutraj pa sploh ne. Hitro opravim jutranjo rutino, pozdravim Jezusa in odhitim v domačo pisarno.

3. Od kod izvira vaša strast do mode in odkrivanja različnih stilov oblačenja? Zakaj vam je pomembno biti urejena?
Vedno sem bila rada lepo oblečena. Oba starša sta arhitekta in zdi se mi, da sta mi občutek za lepo (ki je sicer lahko precej subjektiven) položila v zibelko, kot so nekoč rekli. Še vedno se rada spominjam barvno usklajenih oblačil, ki mi jih je pred vrtcem in šolo pripravljala mami, in tudi ona je vedno zelo urejena. Od nekdaj je bila moj zgled pri oblačenju, četudi se najina sloga morda malce razlikujeta.

Glede urejenosti pa je tako: od doma delam že 13. leto in do začetka epidemije sem večino delovnih dni preživela v trenirki. Potem pa sem v domačo pisarno dobila dva redna sodelavca, moža in hčerko, pa tudi sicer ni bilo priložnosti, da bi kamorkoli šla, zato sem se odločila, da se bom vsako jutro uredila, kot bi šla v pisarno zunaj doma. Kaj bi sicer s (pre)polno omaro čudovitih oblačil? In to zdaj storim vsako jutro …

Seveda ugotavljam, kot bi verjetno večina žensk, da se lepo urejena tudi na splošno bolje počutim, in ni se mi treba preobleči, če imam vendarle kakšen opravek zunaj hiše. V trenirki v mesto pa nikoli nisem hodila, to je “mamina šola”.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… nas je s tem namenom ustvaril Bog. Biti žena in mati je v mojih očeh resnično najlepša vloga za žensko. Moj pogled na vlogo ženske je zelo konservativen in to besedo pri tem razumem v njenem najžlahtnejšem pomenu – kot ohranjanje izročila, ohranjanje vrednot.

Že kot majhna deklica sem bila zaljubljena v dojenčke, vedno sem bila prepričana, da bom imela veliko otrok. Pozneje se je sicer izkazalo, da Bog razmišlja drugače, pa sem mu kljub temu hvaležna – z možem sta nama bila po nekajletnem čakanju podarjena dva čudovita otroka, ki sta zrasla v plemenita mlada človeka, kakršnima z veseljem zaupam prihodnost našega sveta.

5. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Otroka sta že odrasla in raje vidita, da se jima ne posvečam preveč, tako da vendarle ostane več časa za moža. Rada skupaj kolesariva ali se odpraviva na kakšen pohod v okolici našega mesta, ob večerih pa si zelo rada ogledava kakšno britansko detektivko. V poletnih mesecih zvečer posediva na domačem balkonu, poslušava čričke in se pogovarjava. Rada sva skupaj in to mi je všeč, ne bojim se obdobja, ko bo najino gnezdo spet prazno.

6. Naši bralci vas verjetno poznajo predvsem kot prevajalko, poleg tega pa ste tudi sodelavka spletne redakcije Družine, ki bo 5. julija dobila novo podobo. Kaj vas pri vašem delu najbolj nagovarja?
Moja prva strast je prevajanje in tako sem tudi začela z delom pri Družini, kot prevajalka tujih novic za spletno stran. To je še vedno moje najljubše opravilo, prevajam lahko ure in ure. Seveda sem neizmerno hvaležna, da imam možnost delati za katoliško podjetje, ker to pomeni, da so mi teme, o katerih pišem, osebno blizu.

Vsako leto prevedem tudi kakšno knjigo za založbo Družina in prav nenavadno je (no, ali pa tudi ne, ker verjamem v Božjo previdnost), kako so me doslej vedno »našle« tematsko najprimernejše knjige ob najbolj pravem času. Na večino avtorjev, ki sem jih prevajala, sem se prav navezala in se vsak dan veselila “druženja” z njimi. Mož je včasih kar malo nejevoljen, ker pozno popoldne ali zvečer še vedno sedim pred računalnikom in prevajam, ampak mene to delo resnično tako veseli, da ga opravljam tudi za sprostitev.

7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
V bistvu sem kar ves dan “v navezi” z Jezusom, veliko se pogovarjava, resnično ves čas občutim Njegovo navzočnost. Veliko mi pomeni večerna molitev pred spanjem, ki jo (včasih že na pol v snu, pa vendarle) izgovarjava skupaj z možem, ne predstavljam si nedelje brez svete maše (četudi prek spleta, ko ni šlo drugače) in tradicionalnega druženja s prijatelji po maši (med epidemijo smo se dobivali na Skype kavici), velik pomen v mojem življenju pa ima tudi glasba, ta dela čudeže z mojimi duhovnimi “baterijami”.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Izkušnja neplodnosti, ta me je naučila, da sem svoje življenje resnično izročila v Božje roke. Takoj po poroki z možem še nisva načrtovala otrok, ko pa se nama je zazdelo, da je prišel pravi čas zanje, je Bog razmišljal drugače.

Tri leta sva se vsak mesec soočala z razočaranji (gledano nazaj je to obdobje seveda kapljica v morje, takrat pa se mi je zdela cela večnost) in po neuspelem poskusu zanositve z zdravniško pomočjo (umetno osemenitvijo) sva željo po otroku v celoti izročila Gospodu. Odločila sva se za pobožnost prvih petkov in že drugi prvi petek (!) je test nosečnosti (po naravni poti) pokazal, da čez nekaj mesecev ne bova več le par, ampak družina. Sine se je rodil na petek (ne prvi, ampak drugi v mesecu, da le ni vse tako »kičasto«, očitno pa je moral biti petek, ker je bil prenošen okoli deset dni …).

Po njegovem rojstvu nama niti na misel ni prišlo, da bi si drznila prositi za še kakšnega otroka, ohranila pa sva tradicijo prvih petkov in se vztrajno zahvaljevala za najinega Andreja. Po treh letih se je očitno Gospodu zazdelo, da sva “zrela” za novo starševstvo in nama je poslal še Klaro.

V zadnjih skoraj 21 letih je torej minilo zelo malo prvih petkov, ko ne bi vsaj eden od naju šel k večerni maši in se Bogu zahvalil za najina čudeža. Vsakokrat, ko ju pogledava (zdaj že malo bolj na skrivaj, ker sta že odrasla), vidiva dokaz, da Bog je.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Najraje si kar zapojem tisto taizejsko V Gospodu je moja moč. Oba z možem imava to navado in ko slišim, da si mrmra ta napev, vem, da nekaj ni v redu. Vem pa tudi, da bo kmalu bolje, saj vendar kliče na pomoč Gospoda! Druga misel, ki je prav tako spodbudna in uporabna, pa je, da je jutri nov dan. Običajno pomaga. In še moževa krilatica: “Če je to edini problem …” Ko človek resno premisli, ugotovi, da je na svetu še marsikaj hujšega in je hitro pomirjen.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… znova bom rekla: ker nas je takšne ustvaril Bog. Neverjetno je, kaj vse zmoremo! Nosimo otroka v svojem telesu, ga rodimo, poskrbimo za njegovo prvo hrano … Vse druge stvari, ki bi jih zdajle lahko naštela, danes počne tudi marsikakšen moški, materinstvo pa je resnično vloga, ki jo lahko odigra le ženska.

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Urška Kolenc
Družinska tragedija jo je vodila na Camino iskat notranji mir
2
Katarina Berden
Dvojčici sta sami sebe kljub drugačnosti sprejeli, sedaj k temu s...
3
Freya and Dad
Cerith Gardiner
Svet je navdušil video 10-letne invalidne deklice, ki samostojno ...
4
WEB 3 ANDREJ PERKO
Tina Martinec Selan
“Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdra...
5
Andreja Hergula
Nekoč ga je mama nerada spustila v kuhinjo, danes je kuharski zv...
6
Urška Kolenc
Trojčice v veselem pričakovanju, ki bodo rodile v razmiku štirih ...
7
Aleš Žužek
Znameniti grad, ki je lastnike trikrat pahnil v hude dolgove
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.