Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 29. julija |
home iconDuhovnost
line break icon

Novomašnik se spominja: “Kakšen norec sem bil, da sem delal in delal in nisem bil srečen”

Tatjana Splichal | Družina

Filip Veber - objavljeno 26/06/21

"Celotno življenje, ki se ga tako oklepamo, je pot od jaza k Njemu. Zato je potrebno živeti poklic, v katerega je človek poklican"

Minorit Klemen Slapšak prihaja iz župnije Laško – sv. Martin v škofiji Celje. Je drugi od petih otrok. Sam pravi, da je življenje na samotni hribovski kmetiji kot pravljica – tišina, zvezde, ptičje petje, medsebojna pomoč, razgled, veselje …

Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste zaznali, začutili Božji klic, da hoče, da mu sledite po poti duhovništva?
Po srednji šoli sem začel delati in služiti svoj denar. Vse sem imel, kar ima vsak fant, in še malo več. Kljub temu mi je nekaj manjkalo. Denar? To morda še najmanj. V letih 2004–2008 sem v sebi doživljal strašno razdvojenost in notranje boje. Vedno, ko sem kot ministrant odšel od sv. maše, je bilo lažje na vsakem koraku. Leta 2004 pa se je vse obrnilo na glavo, vsaj v človeškem pogledu.

Moja pot duhovništva je zorela dlje časa. Najprej sem kot ministrant med opazovanjem duhovnika pomislil, kako je dvigniti kelih. Potem so me vabili zgledi okolice, vseh domačih. Hvala Bogu, da so nas naganjali k maši, ker drugače ne vem, kako bi bilo. Božji klic deluje v vsakdanu življenja, tam, kjer je človek, in pri tistem, kar počne. Tudi če dela nekaj, kar je v očeh soljudi še tako majhno. Hodil sem v službo in bil “srečen”: imel sem svoj denar, dobro plačilo, motor, avto …

Vendar je bila sreča drugje. Kaj če bi postal duhovnik? Vendar najprej redovnik? Jaz – delavec? V Tvojem vinogradu? Nemogoče, to je noro. Ta vprašanja so se ponavljala. Temu sem se smejal in v sebi celo tlačil. Vendar je Bog močnejši, On hoče, da pustiš tisto, kar misliš, da je tvoje, in začneš delati tisto, kar je tvoje. Mir srca je merilo – za življenje, ne za životarjenje.

Kaj sem storil? Delal sem, po delu večkrat šel k maši, kot da ne bi bilo nič. V resnici pa sem pridobil nekaj, kar mi je dalo dovolj poguma, veselja in notranje moči, da sem z Božjo pomočjo leta 2008 odšel od doma in vstopil k bratom minoritom. Po mesecih kandidature in letih postulata je prišlo leto preizkušnje – noviciat, ki sem ga preživel v samostanu sv. Frančiška v Piranu.

Prve začasne zaobljube sem naredil septembra 2012. Po štirih letih ponoviciata sem z Božjo pomočjo v čistosti, uboštvu in pokorščini imel slovesne, večne zaobljube. Slovesne zaobljube mi dajejo v notranjosti jasno spoznanje, da je pot, ki se začenja, del mene. Hkrati s tem sem na teološki fakulteti v Ljubljani opravil študij teologije, da bom lahko duhovnik. Zato se z največjim veseljem odpravljam v Gospodov vinograd. Vem, da ne bo lahko, a Gospod je z mano in vem, da skrbi zame.

Moje življenje vodi Bog z vso močjo, ne glede na padce v preteklosti in ki še bodo v prihodnosti. Vsak padec je s človeškimi očmi videti kot padec. Bog ve, da je vsak padec pomemben za človekovo čistost, ki se kaže v pokorščini in uboštvu Njemu. Padec je odskočna deska za življenje v polnosti. V obdobju 13 let življenja v samostanu čutim v sebi veselje, ki bi ga želel vsakemu. Največ, kar lahko rečem, je: Bogu hvala za vse, ki sem jih in jih še bom srečal. Osebno srečanje, ki rodi odnos, je čudež, a čudeži se dogajajo v molitvi in v občestvu z drugimi.

Vsak trenutek življenja je usmerjen k Bogu. Moj trenutek je, ali bom služil sebi in bom vedno dejal, da sem jaz tisti, ki zmorem. V ta jaz vstopi Jezus po evharistiji. Sv. Frančišek Asiški je vedel, da vse stoji ali pade ravno v tem, koliko zaupam Njemu. Kateremu gospodarju služim? Lastnemu jazu ali Bogu? Ali znam preiti od ‘jaza’ k ‘ti’? Celotno življenje, ki se ga tako oklepamo, je pot od jaza k Njemu. Zato je potrebno živeti poklic, v katerega je človek poklican.

Kakšni so bili odzivi na vašo odločitev, tako pri domačih, prijateljih, v okolici?
Človeka vidijo ljudje v veliki meri ravno takrat, ko naredi korak. Pred tem je neviden in premleva v sebi. Konkreten korak in odločitev spodbudi dvome ali celo razno razna uokvirjanja človeka, kaj bo iz njega. Boljši bi bil za to ali ono … Toda ko ima Bog načrt z nekom, bo šel z njim do konca. Sam se nisem več ukvarjal s tem, kdo bo kaj rekel, preprosto grem in živim klic Življenja ne glede na vse.

Domači so super sprejeli, pomembno jim je samo, da sem srečen. Biti srečen ni moda sedanjega časa. Biti srečen je izpustiti otroka iz okvirjev in mu pustiti, da odleti kot mlada ptica, ki še ne pozna vseh vrlin sveta. Prijatelji so bili presenečeni, ker nisem nikoli govoril in se hvalil, kako in kaj. Preprosto sem povedal, da grem v samostan k bratom minoritom.

Kaj in kako pa še sam nisem vedel, ko so me spraševali. Nekateri so za mojo odločitev izvedeli šele po tem, ko sem odšel, in so bili veseli. Človek ceni odločitev sočloveka, ki je jasna, ko vidi, da si nekaj želi, da je uresničen v tem, kjer je.

Ste tudi član reda minoritov, ki izhajajo iz karizme sv. Frančiška Asiškega. Kakšen pečat daje to vašemu duhovniškemu poklicu?
Sv. Frančišek je oče, ki me uči ponižnosti. Biti ponižen je zame napor. V vseh letih redovniške vzgoje vidim, da sem vedno znova na začetku. Spoznati sv. Frančiška, ki je utelešena ponižnost – tega ne zmorem. Zame je vzor služenja, ki ga bom še kako potreboval.

Biti služabnik v Gospodovem vinogradu je zame čudež. Skozi obdobja svojega življenja se zadnja leta s pomočjo sv. Frančiška in vseh svetnikov trudim zavedati tega čudeža. Bog deluje po sv. Frančišku in vojski svetnikov, ki se bojujejo za vsakega duhovnika. To so moji, tvoji priprošnjiki, ki v tihoti vsakdana vztrajajo bolj, kot mi sami v molitvi za vse nas.

Leta študija in vzgoje so gotovo tudi pripomogla k bolj jasnemu zavedanju in gledanju na duhovniško poslanstvo. Kaj je za vas bistvo duhovništva?
Bistvo duhovništva je izpolnjevanje evangelija Jezusa Kristusa, z zgledom in življenjem v bratski skupnosti, ki je sonce za slehernega človeka.

Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
Hoja za Gospodom zahteva vedno celega človeka. Ne predstavljam si živeti dvolično in služiti zgolj in samo za svoj užitek. Vendar je potrebno razumeti, da je vsak dogodek življenja del mene. Zato sem zelo vesel vseh stvari, ki sem jih doživel.

Kakšen norec sem bil, da sem delal in delal in nisem bil srečen. Danes se temu nasmejim. Ko človek pomisli, kako je srečen, naj se spomni, ali bo lahko vsak dan znova in znova srečen v tem, kar počne ali bo počel. Hoja za Gospodom se začne v polnosti takrat, ko podoživimo krst. Brez krstne milosti ni poti. Tako začne delovati Gospod na polno.

Na župniji ne boste sami, ampak boste živeli v redovni skupnosti. Kaj je morda poseben izziv redovniškega življenja?
Redovniško življenje je preizkušnja ponižnosti, ki pripravlja človeka za še večje veselje, da doživi popolno veselje že na zemlji. Zame so skupnosti kot raj na zemlji. Izziv je spreminjati sebe ob sobratih in ne spreminjanje sobratov. Dokler človek spreminja sočloveka, trpi. Ko začne spreminjati samega sebe, še bolj trpi, ker se boji lastnega ega.

Pravijo, da je lažje uloviti najhitrejšega tekača kot lastni jaz. V skupnosti smo in v njej sem toliko, kolikor živim Božji klic. Poseben izziv redovniškega življenja vidim v tem, da ne smemo ljudi, ki čutijo klic, uokviriti kot sliko in sprogramirati, da bodo barvna ali črno-bela slika. Potreben je čas, da se vidi, ali so zmožni nedeljenega življenja ali ne. Preprosto biti to, kar so.

Kakšno novomašno geslo ste izbrali? Kaj vas najbolj nagovarja pri tem?
Novomašno geslo “Moj Gospod in moj Bog” (Jn 20,28) me spominja na Tomaža, ker sem tudi sam takšen, da se moram vsaj malo prepričati in občutiti na lastni koži. Konkretnost Tomaža me razveseli, ker je čisto preprosto želel občutiti. Prvi, ki je položil roko v njegovo stran in veroval.

Geslo me povezuje z življenjem pred vstopom v samostan in se dopolnjuje z vsemi stopnjami mašniškega posvečenja in še dlje, do konca zemeljskega in končno živetega in v polnosti razodetega življenja v večnosti, ki se odpira s tem geslom.

Tags:
duhovnikintervjuredovniki
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Urška Kolenc
Družinska tragedija jo je vodila na Camino iskat notranji mir
2
Katarina Berden
Dvojčici sta sami sebe kljub drugačnosti sprejeli, sedaj k temu s...
3
Freya and Dad
Cerith Gardiner
Svet je navdušil video 10-letne invalidne deklice, ki samostojno ...
4
WEB 3 ANDREJ PERKO
Tina Martinec Selan
“Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdra...
5
Andreja Hergula
Nekoč ga je mama nerada spustila v kuhinjo, danes je kuharski zv...
6
Urška Kolenc
Trojčice v veselem pričakovanju, ki bodo rodile v razmiku štirih ...
7
Aleš Žužek
Znameniti grad, ki je lastnike trikrat pahnil v hude dolgove
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.