Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Anamarija Jere je po izobrazbi diplomirana inženirka gozdarstva, zadnja leta pa se posveča tematiki umiranja in poslavljanja. Kot spremljevalka ob koncu življenja nudi pomoč umirajočim in njihovim svojcem pred smrtjo in po njej. O tem piše na svoji spletni strani Krhki kot krila. K poslanstvu jo je med drugim spodbudila smrt še nerojenega sina Jurija pred osmimi leti.
V čem se vaše poslanstvo spremljevalke ob koncu življenja razlikuje od tega, da za umirajočega poskrbijo njegovi najbližji?
Bistvena razlika je v drugačnem razmerju med osebami. Svojci so čustveno vpeti v dogajanje in marsikaj doživljajo drugače. Tako je včasih težko gledati onkraj tega in narediti še kakšno stvar, ki bi pripomogla k lepšemu poslavljanju.
Spremljevalka pride od zunaj, na neki način prinese svežino in nekaj novega. Seveda je super, če so bližnji prisotni. Ena od nalog spremljevalke je tudi opolnomočenje svojcev, da so lahko zraven.
K vašemu poslanstvu spremljevalke ob koncu življenja vas je med drugim vodila smrt sina v zadnjem mesecu nosečnosti. Kaj ste doživljali v tistem obdobju?
Bil je šok, česa takega ne pričakuješ. Sploh ker je nosečnost potekala v redu. Slab mesec dni pred rokom poroda pa je ultrazvok potrdil, da otrok ni več živ. Šok je obrambni mehanizem, ki človeku pomaga prestajati take situacije. Ne veš, zakaj je šlo ravno po tej poti.
Se je pa potem vse odvilo tako, da si danes upam trditi, da sem ta dogodek sprejela kot del svoje zgodovine. Seveda še vedno postanem otožna, ampak zaradi tega lahko kljub temu normalno živim naprej.
Hvaležna sem za veliko stvari, ki so se takrat zgodile, ne da bi jih lahko načrtovala. Jurija sem dobila k sebi in se od njega poslovila, v porodnišnici so mi nudili psihološko podporo. Deležna sem bila tudi neke vrste bolniškega dopusta, da sem si lažje opomogla. Verjetno je bilo malo lažje, ker sem imela doma še triletnika. Bolj si se prisiljen vrniti v realnost.
Pomembno se mi zdi, da je poskrbljeno za podporo ob takih trenutkih. Sicer se lahko stvari zapletejo, žalovanje zavleče in s tem je povezana cela družina, delo … Če je podpora na voljo takrat, ko je najbolj potrebno, se na dolgi rok veliko prihrani.
Intenzivne priprave na prihod novorojenčka so verjetno zamenjale tudi skrbi o tem, kako novico sporočiti bližnjim, ki so čakali na sporočilo o rojstvu?
Na srečo je vse to prevzel mož in meni ni bilo treba. Sem pa seveda tudi jaz dobila številne odzive. Zanimivo je, kako se ob tem ljudje različno odzivajo in reagirajo. Nekateri čisto drugače, kot pričakuješ, tudi v negativnem smislu.
Po tej izkušnji bolj razumem, zakaj nekateri ljudje nočejo razlagati določenih težkih stvari. Ker je v bistvu okolica precej nerodna in si nočeš nakopati dodatnega stresa s sicer dobronamernimi komentarji, ki vseeno prizadenejo. Sama očitno nisem takšen tip človeka in me niso. Se pa nisem mogla načuditi, kaj vse so mi rekli ljudje. To lahko poglobi posameznikovo stisko. Pomembno je, da poiščeš nekoga, ki ti zna prisluhniti in ob katerem se dobro počutiš. Ostalih besed pa preprosto ne vzeti osebno.
Vas je pri tretji nosečnosti obdajala skrb, da se bo zgodba ponovila?
Zagotovo. Občutka izgube se ne moreš nikoli več znebiti. Težko je, je pa že to nekaj, da ga prepoznaš in razumeš svoje obnašanje.
Ena od takih stvari je na primer podzavestno nenavezovanje na otroka, dokler ni tisti kritični trenutek iz prejšnje izkušnje mimo. Seveda se s tem ne obvaruješ drugih možnih zapletov, ampak možganom moraš dati neko kost za glodanje, da ne požrejo tebe. Bilo je kar težko obdobje, a ne smeš kaj dosti razmišljati, samo iti naprej.
Dejali ste, da ste imeli doma triletnika. Kako ste njemu pojasnili, da je bratec umrl? Kako sedaj otrokoma razlagate o bratcu, ki ga ni z vami?
Mislim, da pri teh letih otrok še ne razume izgube, doživlja pa čustva staršev. Ne spomnim se, da bi ob tem doživel večji stres. Videl je, da jokam in sem žalostna. O izgubi smo se pogovarjali, pozneje smo mu tudi pokazali fotografijo dojenčka, da si ga je lahko konkretno predstavljal. Verjetno je sam pri sebi marsikaj poenostavil, ne vem pa, kako bo svoje doživljanje ubesedil kot odrasel.
O Juriju se pogovarjamo, v Park zvončkov mu gremo prižgat svečko. Za oba otroka je to pomembno, da se zavedata presežnega. Ne da Jurij sedi na nekem oblačku in nas gleda dol, pač pa da gre življenje naprej in da ne obstaja samo telesno življenje.
Seveda v teoriji verjamem v posmrtno življenje, a če sem poštena, je to zelo težko verjeti, kaj šele razložiti. Mislim si, če bi to verjela v vsej polnosti, se za kakšne stvari ne bi sekirala v tolikšni meri, kot se. Ampak tu smo zdaj, z vsemi slabostmi, ki jih imamo, od katerih se ne moremo ločiti in nam preprečujejo, da bi resnično verjeli. Je pa dobro, da otrok ob takih dogodkih dobi neko pozitivno sporočilo, ne samo sliko brezupa in črnogledosti. Jurijeva smrt je del naše družine.
Kaj vam je pomagalo pri žalovanju?
Najbolj sta mi pomagala počitek in jok. Bila sem v svojem svetu. Veliko pomaga čas. Vsak mora poiskati tisto, kar mu pomaga, in to udejanjati. Odgovorni smo za svojo aktivacijo. Rodila sem med vikendom in na oddelku ni bilo psihologinje. Dejali so mi, naj pridem nazaj. Čez nekaj dni sem res šla, čeprav se mi je sprva zdelo odveč.
Tudi domači župnik mi je po maši ob 30. dnevu izrekel sožalje in rekel, naj pridem, če bom kaj potrebovala. Takrat še nisem bila verna, nisem se niti znala pokrižati, je pa mož hodil v cerkev. Nisem vedela, kako bi mi župnik lahko pomagal. Čez čas pa sem doživela Božji dotik in sem se odločila, da sprejmem povabilo in pridem. V pogovorih z njim je bilo prisotne precej tišine in prav to mi je najbolj pomagalo. Počasi sem začela bolj spoznavati vero in Boga. To me je vodilo v iskanje globljega smisla življenja, razmišljanje o stvareh, ki so izza smrti.
Sem pa morala sama zbrati pogum in iti tja. Ni se zgodilo samo od sebe, da sem bila bolje. Odpreti moraš oči za svet okoli sebe, iti naprej počasi in s svojim tempom. Vsak ima svojo pot.
Na koncu vidiš, da je pot sestavljanka iz več koščkov. In manj kot jih manjka, lepša je na koncu slika. Tako ima en košček pri meni na primer tudi čistilka v porodnišnici, ki je prišla v sobo pomit tla in me z iskreno prijaznostjo vprašala, ali mi skuha kavo.
Vero ste torej začeli spoznavati po sinovi smrti?
Odločilen je bil prav Božji dotik, ki sem ga omenila. Boga prej pri meni ni bilo. Gre za močno izkustvo, ki si ga ne moreš kar izmisliti. Če se te nekaj tako zelo dotakne, potem te tudi premakne. Če dopustiš.
S pomočjo župnika sem začela vero počasi odkrivati, prejela sem zakramente. Dobila sem drugačen pogled na življenje. Vera mi gotovo pomaga pri odkrivanju tega, da obstaja več kot to, kar trenutno vidimo. Ne želim pa dajati vtisa, da je za vračanje na zeleno vejo po izgubi bistvena taka izkušnja. Bog naklanja svetlobo različnih jakosti in naše duhovne oči lahko zaznajo tudi manj mistične dotike, ki jih moramo prav tako vzeti resno. Ta izkušnja tudi ni temelj moje vere. Je pa začetek.
Ali mama kdaj preneha pogrešati svojega otroka? Kako se lahko pobere po takem življenjskem pretresu?
Dlje časa, kot si z nekom, bolj ga pogrešaš. Pri mrtvorojenem otroku raje govorim o žalosti v smislu neizživetega življenja. Seveda ga pogrešam, ampak je drugo, če z nekom živiš in ga že poznaš.
Danes lahko mama dobi mrtvega dojenčka k sebi, če želi. Tako ustvariš neko vez, ki se je potem lahko spominjaš. Na prvo žogo je lažje zamižati in dati vse čim prej stran od sebe, ampak to je odrivanje resničnosti. Če se z njo soočiš, jo zares doživiš, jo potem lažje predelaš. Ne ostane neka večna črna luknja.
Gotovo ni enega recepta za to, kako se pobrati. Morda je recept prav v tem, da sam ugotoviš, kaj te lahko pobere. Tvojo pot vodijo karakter, vzgoja, okolica, (ne)vera … Pomembno je, da se ne zapreš pred drugimi. Če se to zgodi, te nič več ne navduši.
Če ostaneš živ za okolico, potem že najdeš neko pot. Mislim, da je v vsakem človeku želja po življenju.
Kako ob dejstvu, da ste kot spremljevalka umirajočih velikokrat priča umiranju, gledate na lastno minljivost?
Ko sprejmeš minljivost, je lažje živeti, saj si upaš več izpustiti iz svoje kontrole in prepustiti. Ni pa to storjeno enkrat za zmeraj, ves čas se vadimo v tem. Če je nekaj minljivo, je na neki način več vredno. Zaradi minljivosti sem začela odkrivati večje zavedanje in senzibilnost do življenja in vsega, kar se mi dogaja. Če vidiš dar v stvareh, v katerih jih prej nisi, se sama od sebe zbudi hvaležnost. To pa je nekaj, s čimer je lepo živeti.
Meni je lažje ob zavedanju, da smo vsi na isti poti. Kljub temu, da se ne poznamo in smo različni, imamo iste primarne potrebe in želje. To nas povezuje bolj, kot si mislimo, k temu pa gotovo prispeva tudi minljivost.
