Misli, da “si ne zaslužim ljubezni”, “z mano nekaj ni v redu” je težko ustaviti, ker imajo svoj rok trajanja. Pogosto jih spremljajo občutki osamljenosti, izolacije, sramu ali obupa. Tega se ne da hitro spremeniti, sploh če smo to občutili že večkrat. Ker izhajajo iz iluzij, je dobro poskrbeti zanje, da naše življenje ne bi minilo v deželi neresnic.
Naše misli o nas samih in to, s čimer povezujemo bližino, izhajajo iz naših najzgodnejših odnosov. Ne oblikuje jih niti prva nesrečna ljubezen niti težave v odnosih, ko odrastemo, čeprav lahko seveda prve vzorce okrepijo. Pravzaprav zelo pogosto nezavedno izbiramo: ljudi in situacije, ki nam le potrdijo prvotne in najslabše predpostavke o sebi.
Otrok, ki si želi ljubezni
Ko pridemo na svet, znanje o sebi v prvih letih črpamo prek svojih najbližjih. Nihče sam ne bi dobil ideje, da “je z njim nekaj narobe” in da zaradi določene pomanjkljivosti ni ljubljen. Otroci pa zlahka prevzamejo občutke in geste svojih staršev: to, da ima mama žalosten obraz, ko se ji približa malček. Da je vedno nezadovoljna. To, da je oče pred gosti v zadregi, ko svojo odraščajočo hčerko nagovori z: “Zakaj si tako zgrbljena?”.
Še vedno se premalo pogovarjamo o tem, kako si otroci prizadevajo, da bi si zaslužili ljubezen. Postanejo izredno vljudni, izpolnijo vsa pričakovanja ali pa pritegnejo pozornost z neprimernim vedenjem, da bi na koncu čutili, da je njihovim staršem mar zanje. To se dogaja že od prvih mesecev otrokovega življenja.
Poleg tega otroci čutijo, ali je njihovo obnašanje staršem še vedno dovolj. In na koncu ne morejo storiti ničesar, da bi bili sprejeti, občutili skrb, spoštovanje, empatijo in zanimanje.
Ker si ne morejo predstavljati, da jih starši niso sposobni ljubiti, si zapomnijo, da gre le zanje. “Jaz si ne zaslužim ljubezni”. “V meni je nekaj, zaradi česar me nihče ni sposoben imeti rad.”
Če s takimi izkušnjami vstopamo v svet odnosov v mladosti in odraslosti, je to kot da bi maraton začeli brez ene noge. Naši radarji ujamejo vse “dokaze”, ki “potrjujejo” naše predpostavke. Ko nekdo reče: “Zdaj nimam časa,” si mislimo: “Nihče se noče družiti z mano”.
Če poleg tega nimamo izkušenj z varno intimnostjo, smo lahko presenečeni, ko nam nekdo vseeno posveti pozornost. Lahko pa celo namerno ogrozimo zvezo, da bi prehiteli njen pričakovani konec in jo tako pripeljali do zmede in hitrejšega zloma.
Druga nevarnost se skriva v tem, da smo vedno bolj lačni ljubezni. Tako ne ločimo, kdaj v zvezi z nami ravnajo dobro in kdaj ne.
Ste nežni do sebe?
Ni druge možnosti za spremembo “lastne usode” (ki nas je obsodila na samoto), kot da se s temi mislimi soočimo in zanje poskrbimo. Prav tako je najbolje, da ne čakamo na trenutek, ko nam bolečina odvzame vso življenjsko moč, ampak ukrepamo nemudoma.
Lahko gremo na psihoterapijo, kjer bomo ne le spoznali svoj način doživljanja intimnosti, temveč bomo izvedeli tudi, kaj smo si zaslužili ter imeli možnost obžalovanja nezadovoljenih potreb.
Hkrati se lahko srečamo s svojimi mislimi tukaj in zdaj – in z njimi vzpostavimo dialog. Preverimo, če so resnične. Koliko ljudi na svetu bi reklo, da “si ne zaslužijo ljubezni”? S podporo nekoga, ki se na to spozna, lahko preverimo bolečne naše notranjosti in naredimo naslednje korake vere v drugačno realnost.
Na primer vere v to, da ko nekdo reče, da nas ljubi, to res pomeni prav to. In če reče, da nima časa, to pomeni, da tisti trenutek preprosto nima časa, ne pa da je z nami nekaj narobe.
Lahko se naučimo imeti radi same sebe. Upoštevati same sebe. Izbirati brez vznemirjanja. Ravnati s sabo z dobroto in nežnostjo. Da si ne bi odrekali ljubezni in dovolili, da lakota, ki raste v nas, postane vreča brez dna, ki je ne bo sposoben napolniti noben smrtnik. Saj nam vendar toliko ljudi lahko poda hranilen košček.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
