Sandra je umrla pri 23 letih, ko sta z zaročencem Guidom želela ustanoviti posebno skupnost v Afriki, ki bi bila namenjena služenju zadnjim med zadnjimi.
Mlada italijanska laikinja se je pripravljala na poroko z Guidom Rossijem, ko je pri 23 letih doživela prometno nesrečo in jo je do smrti povozil avtomobil. Z bodočim možem sta se nameravala preseliti v Afriko, da bi ustanovila posebno katoliško skupnost in bila na razpolago najbolj ubogim.
Sandrino beatifikacijo bo vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Potekala bo v italijanskem mestu Rimini, kjer se je rodila 19. avgusta 1961.
Ko je bila Sandra stara štiri leta, se je njena družina preselila v župnijsko hišo sv. Hieronima, saj je bil tamkajšnji župnik Giuseppe Bonini mamin brat.
Kot najstnica je začela januarja 1972 pisati osebni dnevnik. Tri leta pozneje je spoznala duhovnika Oresteja Benzija, ustanovitelja Skupnosti papeža Janeza XXIII., in njegovo karizmo služenja zadnjim v družbi. Mlado dekle je postalo del skupnosti. Prav duhovnik Oreste je bil tisti, ki je dal pobudo za začetek postopka Sandrine beatifikacije.
Sandra je študirala medicino in je kot prostovoljka obiskovala bolnike. Poleg tega je vsak dan molila rožni venec, premišljevala Božjo besedo ter ohranjala globoko duhovno življenje. Vsako leto je 31. decembra pred Najsvetejšim molila od polnoči do enih zjutraj.
Pri 20 letih je spoznala Guida Rossija, ki je imel podobne cilje kot ona. Z Guidom sta se kmalu zaročila. 29. aprila 1984 sta se zaročenca odpravila na srečanje skupnosti Janeza XXIII. Ko je Sandra izstopila iz avtomobila in čakala, da bo prečkala cesto, jo je povozil avtomobil, ki je peljal v nasprotno smer. Hitro so jo odpeljali v bolnišnico v Bologni, vendar so bile poškodbe prehude. 2. maja je svojo dušo izročila Bogu.
19. julija 2007 je bil 41-letni Italijan Stefano Vitali po molitvi na Sandrino priprošnjo čudežno ozdravljen metastatskega raka. Svojo zgodbo je zapisal v knjigi Eu vivo por um miraculo (Živim za čudež). Stefanovo pričevanje je bilo zelo odmevno.
V enem od intervjujev je izjavil, da njegovo ozdravljenje ni le fizično, ampak predvsem duhovno, saj mu je Sandrin življenjski primer pokazal "pot do spokojnosti in izpolnitev moje poklicanosti". Dodal je: "Če ji je to uspelo z mano, ki sem trmast, ji bo še toliko bolj s toliko ljudmi, ki se bodo v prihodnosti srečali z njo."
O Sandri Sabattini takole pričuje škof v Riminiju, msgr. Francesco Lambiasi:
Potem ko je Jezusa osebno spoznala, ga ni mogla več nehati ljubiti, osredotočila se je nanj in živela zanj v Cerkvi.
