Lahko bi rekli, da je bil Jezus ob obisku svojega domačega kraja že precej popularen, kako tudi ne, vsa ozdravljenja, pogumne besede, ki so povzročale rdečico verskim voditeljem, pa čudež pomiritve besnečega morja, nazadnje še obuditev od mrtvih …
Prepričan sem, da bi tudi danes Jezus zbral okoli sebe množico evforičnih navijačev, ki bi glasno skandirali njegovo ime. Na višku slave Jezusa normalno povleče še v domači kraj, kjer je gotovo pričakoval še večji aplavz, še boljši odziv na njegovo oznanilo, še večjo vero. Saj je bil vendar “njihov”. “Prerok ni brez časti …” (Mr 6,4).
Hladen tuš
A se obrne drugače, kot je zelo verjetno pričakoval, kakor hladen tuš je bil za Jezusa njihov dvom – in eden Jezusovih prvih močnejših porazov. Saj govori modro in dobro dela, a kaj, ko je to samo “tisti tesar” iz neke čisto neugledne družine. “In čudil se je njihovi neveri” (Mr 6,6).
Ni mu bilo lahko, od šoka se je komaj pobral “in ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela” (Mr 6,5). A če evangeljsko besedilo beremo dalje, izvemo, da ga ta stvar, kakor vsako pravo življenje, ni pokončala – kar te ne ubije, te okrepi –, ampak mu je dala misliti in ga morda ravno zato pognala na novo pot, drugačno, s popolnoma drugačnim pogledom na življenje in oznanjevanje.
Prenehal je slediti imperativu uspešnosti in posledično prijetnosti evangeljske besede ter ga zaupal tudi učencem in jim govoril: “Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje” (Mr 6,11). Pri oznanjevanju je poraz ena od bolj pogostih usod, da ne bi pozabili: “Ta zaklad imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas” (2 Kor 4,7).
Koristi poraza
Verjetno so zato porazi našemu življenju tako koristni. Silijo nas k premisleku in nas usmerjajo ven iz domačega okolja, svetujejo nam, da zapustimo znane okvire in pričakovane rešitve, da se osvobodimo tudi lastne pomembnosti in začnemo poslušati Božje rešitve.
Res, skozi poraze se še najbolje sliši Boga in njegove ideje. Ob zmagah smo namreč ljudje vedno polni svojih besed in načrtov in ponavadi vodijo od čim manjšega napora do čim večje priljubljenosti. Ob porazih, šele tedaj, ob strmoglavljenih idejah pa zares utihnemo in začnemo poslušati.
Takrat se začne v nas novo življenje. Zato smo se tako veliko stvari, če ne že prav vseh pomembnih, naučili predvsem ob svojih porazih. In prav porazi so nam zapisali nove zgodbe, ki bi se jih brez njih sploh ne upali lotiti. Porazi so poganjek novega življenja. “Nositi poraz v srcu in počakati, da se poraz pretopi v resnico, spoznanje, modrost … je veliko dejanje,” (A. Rebula).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 26-27.
