Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 29. julija |
home iconBlogi
line break icon

Kako nevernim prijateljem spregovorim o duhovnosti

MODLITWA

SewCream | Shutterstock

Agata Hren - objavljeno 04/07/21

Vera – kot slon v sobi

Spomnim se, kako me je prijateljica fascinirala s tem, ko je odkrito spregovorila o intervjuju z nama z možem z naslovom Zakaj bi se vzdržali spolnosti pred poroko.

Zanimivo mi je bilo predvsem to, da je temo povsem sproščeno začela, kljub temu da je med pogovorom povedala, da je neverna. Takrat v resnici še nisva bili prijateljici, poznali sva se samo na videz, a nad njo sem bila fascinirana.

Slon v sobi?

Bila je ena izmed redkih ateistk, ki je odkrito načela temo o veri. Običajno sem vero v družbi nevernih prijateljev doživljala kot slona v sobi – je tema, ki se je pač ne dotikamo, ker imamo na tem področju drugačna prepričanja in vsi nekako bolj ali manj uspešno navigiramo okoli nje.

S to sedaj že prijateljico sva se pred nekaj meseci sprehajali z otroki. Bilo je že po mojem tretjem porodu, ki je bil zame globoka duhovna izkušnja Božje milosti, tudi o tem sem napisala pričevanje, ki ga je prebrala. Že takoj se mi je zdelo lepo, da pričevanja ni prebrala takoj, ko sem ji ga poslala, ker se ji je zdelo, da si zasluži, da ga bere v miru.

Na sprehodu mi je povedala svoje razumevanje in sklenila, da je vse odvisno od vere – ker sem tako močno verjela, da bom imela lep porod, se je izpolnilo, tako kot se reče, da ti Vesolje priskoči na pomoč, če v nekaj res verjameš.

Spomnim se, da sem se nasmehnila in se v sebi vprašala: “Kaj pa naj sedaj rečem?” Seveda ni vse odvisno od vere. Seveda ni Bog samo drugo ime za Vesolje in je vse eno in isto, le z drugim poimenovanjem, in seveda Bog ni avtomat za uresničevanje želja, če vanj vržem kovanček z dovolj enotami vere.

Vera kot odnos

Takrat sem ji rekla, še vedno z nasmehom in malce previdno, da jaz pa le ne vidim stvari tako. Obotavljajoče sem razlagala svoj vidik, da ni toliko odvisno od mene, pač pa da je pomemben odnos z Bogom. Ne z neko energijo ali vesoljem, pač pa z osebo – z Bogom, z Jezusom, z Marijo …

Da je ta odnos tisto, kar pretehta tudi takrat, ko stvari ne grejo gladko in lepo, in da je zame največje pričevanje Božja milost, ki je dana človeku v hudih preizkušnjah, kot je izguba bližnjih ali bolezen.

Odkriti pogovori o veri me spodbujajo k temu, da se učim resnično prisluhniti, namesto da bi “pokristjanjevala”, in v odgovor dati delček sebe, za katerega upam, da je prežet s Kristusom. In čeprav verjamem, da Sveti Duh deluje tudi po mojih okornih besedah, sem tisti večer, ko sem prišla domov, bila navdana z občutkom majhnosti in nezadostnosti.

Odkrivanje vere

Pred mano je nekdo, ki se želi pogovarjati o Bogu, ki z mano želi odpreti temo o presežnem, jaz pa se tako nesamozavestno in negotovo spotikam z besedami. Vem, da Bog vseeno deluje po vsem, kar smo mu sposobni dati, pa vendar je moja dolžnost, da vero, v kateri živim, odkrivam in raziskujem.

Ker sem zrasla v tradicionalno krščanski družini, vem, da tradicija ne zadošča in da lahko marsikdaj prispeva k temu, da dejansko odvrne pozornost od bistvenega, zato verjamem, da je vsak kristjan poklican tudi k samostojnemu izobraževanju na področju vere.

Ob vsem tem razmisleku mi je bilo jasno, da moram tudi sama, v tempu, ki ga v trenutni življenjski situaciji zmorem, graditi razumevanje in poznavanje svoje vere. Prijatelju duhovniku sem zaupala svoje misli in ga prosila, da je moj mentor tako, da mi da “domače branje”.

Kot duhovnik, profesionalec bo najbolje vedel, kje začeti. Priporočil mi je knjigo Benedikta XVI. Jezus iz Nazareta. Knjigo sicer berem zelo počasi, a doživljam, kot bi mi vsaka stran prinesla nek nov pogled na Jezusa in Božji načrt, ki ga ima z nami.

Pogosto se med branjem spomnim na prijateljico in se ji v mislih zahvalim, ker me je spodbudila k vsemu temu. Naša vera ni luža, kjer vidimo njen začetek in njen konec, njeno plitkost in vsakdanjost. Je kot ocean globin in možnosti in navdušenja in čudenja in pustolovščin.

Neverni prijatelji, iskreni iskalci in tisti brez dlake na jeziku pa nam ne dovolijo, da bi obtičali v mlakuži, in nam pomagajo, da gremo globlje, da raziskujemo in odkrivamo, kdo je Jezus in zakaj vanj verujemo.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
Bogvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.