Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 29. julija |
home iconDuhovnost
line break icon

Slovenec, pred katerim je papež Janez XXIII. hotel poklekniti

Tatjana Splichal | Družina

Filip Veber - objavljeno 07/07/21

7. julija se spominjamo smrti nadškofa Antona Vovka

“Stojmo trdno kakor hrast na poljani, ki je pripravljen na sunke vetra od vseh strani,” so besede ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki je zaupal v Boga in pokončno prenašal mnoge napade civilne oblasti.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Na poti do duhovništva

Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti sobi kot njegov prastric Prešeren. Po maturi leta 1919 je vstopil v ljubljansko semenišče in 29. junija 1923 v ljubljanski stolnici prejel duhovniško posvečenje.

Rojstna hiša Antona Vovka v Vrbi

Viharni časi

Ko je leta 1928 postal župnik v Tržiču, je v skrbi za poplačilo velikih dolgov župnije močno načel svoje zdravje, kar ga je spremljalo vse življenje. 2. septembra 1940, le nekaj mesecev preden je druga svetovna vojna dosegla Jugoslavijo, so ga imenovali in postavili za stolnega kanonika v Ljubljani.

V času vojne je vodil odbor za pomoč duhovnikom beguncem, saj so se v ljubljansko pokrajino zatekli mnogi duhovniki iz Štajerske in Gorenjske. 26. julija 1944 je postal rektor bogoslovnega semenišča v Ljubljani.

30-letni Vovk

Za krmilom ljubljanske nadškofije

Ko je škof Gregorij Rožman zapustil Ljubljano zaradi groženj okupatorja, je določil vrstni red generalnih vikarjev, ki naj bi vodili škofijo, če bi se njemu kaj zgodilo. Vovk je bil zadnji na seznamu, a je 15. julija 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije kot “generalni revež”, kot se je sam imenoval.

Že ob imenovanju za pomožnega škofa mu je oblast obljubila, da mu bodo povzročali težave. In to obljubo so zvesto držali. Zatiranje Cerkve je potekalo na vseh področjih, od zapiranja duhovnikov, zaplembe premoženja, prepovedi pobiranja darov … A Cerkev je bila edina inštitucija, ki je v novi državi ohranila avtonomijo.

Kljub vsemu je Vovk ostal neomajen pastir, kot si je ob posvečenju začrtal z izbiro gesla In Domino confido (Zaupam v Gospoda).

V fotogaleriji preberite nekaj njegovih misli:

Zažig v Novem mestu

Višek so napadi na škofa dosegli 20. januarja 1952, ko se je Vovk z vlakom peljal proti Novem mestu. V enem izmed predorov so ga polili s smrdljivo in mastno tekočino. Na postaji v Novem mestu se je zbrala množica, da bi ga sramotila, ko ga je nekdo polil z bencinom in zažgal.

Močna brazgotina na vratu ga je spremljala vse do smrti. Zasramovanje množice, ki je ovirala prihod zdravnika in škofa nenehno psovala, je trajalo več kot štiri ure. Izmučeni škof je moral z vlakom nazaj v Ljubljano, kjer je nato lahko poiskal zdravniško pomoč. To ni bil edini poskus atentata na Vovka.

Spominska plošča na železniški postaji v Novem mestu

Ob koncu življenja

Ko je leta 1960 prvič smel prvič poromati v Rim, se je srečal s papežem Janezom XXIII. in se mu ob tem opravičil, ker zaradi bolezni ni mogel poklekniti pred njim. Na to mu je papež odvrnil, da bi on moral poklekniti pred Vovkom.

Tudi drugi so v njem prepoznali mučenca. Ob 500-letnici ljubljanske škofije leta 1961 je papež povzdignil Ljubljano v nadškofijo in Vovka imenoval za nadškofa.

Zaradi mnogih pritiskov in nevšečnosti mu je zdravje močno pešalo. Trpel je od prvega dne vodenja ljubljanske škofije pa vse do smrti, 7. julija 1963, ko je po dolgi bolezni umrl.

Vovkov doprsni kip v Novem mestu

Zapuščina

Vovk je zapustil neomajen zgled pastirja, ki se je zavedal svoje odgovornosti. Bil je karizmatičen človek. Anekdota pravi, da ga je nekoč ob zasliševanju minister Maček vprašal, ali se ga kaj boji. Vovk naj bi s svojim gromkim glasom odvrnil: “Kje ste pa že videli, da bi se volk mačka bal?”

Prav tako je ostala dokumentiranih večina zaslišanj, na katerih je bil Vovk. Zbrana so v zajetni knjigi s pomenljivim naslovom V spomin in opomin, ki je spomin njegovega junaštva in opomin, kako resnično trdno obstati v Gospodu.

13. maja 1999 se je začel škofijski postopek za beatifikacijo božjega služabnika in končal 12. oktobra 2007 v Ljubljani. Vsa dokumentacija je bila izročena Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu 26. oktobra 2007.

Druzina

O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.

Leta 2017 je Studio Siposh o njem posnel dokumentarni film Goreči škof

Tags:
škofSlovenci
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Urška Kolenc
Družinska tragedija jo je vodila na Camino iskat notranji mir
2
Katarina Berden
Dvojčici sta sami sebe kljub drugačnosti sprejeli, sedaj k temu s...
3
Freya and Dad
Cerith Gardiner
Svet je navdušil video 10-letne invalidne deklice, ki samostojno ...
4
WEB 3 ANDREJ PERKO
Tina Martinec Selan
“Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdra...
5
Andreja Hergula
Nekoč ga je mama nerada spustila v kuhinjo, danes je kuharski zv...
6
Urška Kolenc
Trojčice v veselem pričakovanju, ki bodo rodile v razmiku štirih ...
7
Aleš Žužek
Znameniti grad, ki je lastnike trikrat pahnil v hude dolgove
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.