Ena najzahtevnejših stvari za starše in učitelje je vedeti, kako in kdaj uporabiti zahtevnejše ukrepe pri discipliniranju otroka. Ali je kazen zares prava pot?
Sveti Janez Bosko, znan tudi kot don Bosko, se je dobro zavedal, kako velik je ta izziv. Sam je celo življenje posvetil vzgoji otrok in mladih, med katerimi so bili mnogi uporniki, ki so od vzgojitelja zahtevali izredno samokontrolo.
In tako ni le pomagal na stotine prikrajšanim mladim, da so postali dobri ljudje, ampak je tudi izučil vzgojitelje, s čimer je uspel pomnožiti vzgojni učinek.
V svojih pismih zagovarja "preventivni sistem". Glavna ideja je, da "učenci ubogajo ne zaradi strahu, temveč zaradi prepričanja. V tem sistemu je treba izključiti vsako silo: namesto nje mora biti dobrodelna dejavnost glavno gonilo".
Tukaj je sedem nasvetov tega velikega vzgojitelja vsem učiteljem, vzgojiteljem in staršem, da bodo otroke vodili po poti kreposti:
1Kaznovanje mora biti skrajno sredstvo
Pogosto je preprosteje izgubiti potrpljenje in otroku groziti, namesto da bi ga vzgajali. Tudi sveti Pavel je zapadel v to skušnjavo: obžaloval je, kako so se nekateri spreobrnjeni posamezniki zlahka vrnili k trdim navadam; vseeno pa je te izzive prenašal z občudovanja vrednim potrpljenjem. Takšno potrpljenje potrebujemo, ko imamo opravka z mladimi.
2Vzgojitelj si mora prizadevati, da bi ga učenci imeli radi, če želi pridobiti njihovo spoštovanje
Ljubezen se kaže v besedah in še bolj v dejanjih, pri čemer je vsaka skrb usmerjena v duhovno in časovno dobro počutje učencev.
3Razen v zelo redkih primerih kaznovanje ne bi smelo biti javno
Samo v resnih primerih preprečevanja ali popravljanja škandalov se lahko javno kaznuje. V vseh drugih primerih je treba na prvo mesto postaviti otrokovo zasebnost. Navsezadnje gre za vzgojo in izobraževanje, ne za poniževanje.
4Nasilje? Fizično kaznovanje? Temu se moramo popolnoma izogniti
Namesto da bi s fizičnim kaznovanjem vzgajali, z njim v resnici povzročamo ne samo fizično škodo, ampak kvari tudi ugled in spoštovanje domnevnega vzgojitelja.
5Pravila o disciplini ter nagrade in kazni morajo biti učencu zelo jasni, tako da ne more trditi, da ni vedel, kakšne posledice prinaša njegovo obnašanje
Z drugimi besedami, otroci potrebujejo jasne meje. Nihče se ne počuti varnega, če leti na slepo.
6Bodite zahtevni pri dolžnostih, odločni pri iskanju dobrega, pogumni pri preprečevanju škode, vendar vedno prijazni in preudarni
Nestrpnost širi nezadovoljstvo tudi med najboljšimi. Dobrodelnost zmaga tam, kjer resnost naleti na neuspeh. Dobrodelnost je zdravilo, čeprav se morda zdi, da deluje (in tudi res deluje) počasi. Zato vedno znova potrebujemo potrpljenje, potrpljenje in potrpljenje.
Ne gre za to, da bi bili pri vzgoji mladih mehki in popustljivi. Kot smo že omenili, je treba določiti jasna pravila in meje. Potrpežljivost ni v toleriranju nediscipline, temveč v vzgoji in disciplini s spoštovanjem kljub vedno prisotni skušnjavi, da vzkipimo, zakričimo, kaznujemo ali se celo zatečemo k fizičnemu nasilju.
7Da bi bili pravi starši in učitelji, ne smemo dovoliti, da senca jeze zatemni naše obraze
Spokojnost bi morala sijati v naših mislih, biti napisana na naših čelih in razganjati oblake nestrpnosti. Samokontrola mora voditi celotno naše bitje: um, srce, ustnice, roke ... Če se nekdo moti, ta nekdo potrebuje pomoč in nadaljnje ukrepe.
Bistveno pri upoštevanju vseh naštetih nasvetov pa je, da nas vedno spremlja naslednje ključno vodilo: Ponižna molitev k Bogu je nujna in bo pripeljala k neverjetni spremembi, ki bo vzgajala in razsvetljevala.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
