Zadnje dni se opazujem, kako se pogosto pritožujem v klepetu z možem, prijateljicami in prijatelji. Ko me kdo vpraša, kako smo, hitro preidem na negativen ton in povem, kako neumno se mi zdi to in ono, kako dosti imam tega in onega, kako brez smisla je to in tisto.
Vprašam se, kaj leži pod temi mojimi pritožbami? Zakaj se je v meni nabralo toliko nezadovoljstva?
Izpraznjenost in prezasičenost hkrati
Občutek izpraznjenosti in prezasičenosti hkrati me spremlja že od začetka materinstva. Zdi se mi, da ta občutek ni toliko povezan z materinstvom samim kot z družbo, v kateri živimo.
Izpraznjenosti, ker ogromno dajemo, smo vseskozi na razpolago, smo pripravljeni priskočiti na pomoč, hitro rečemo “ja, seveda lahko”. Prezasičenosti, ker je tako hitro preveč vsega, kar ni bistveno, kar ni pristno, kar ni potrebno. Ko se ti hkrati zdi, da ne moreš več in da je dosežena in presežena tvoja mera zmogljivosti, obenem pa “motor” še kar teče in greš pač naprej, ker moraš, ker ne vidiš druge možnosti.
“Samo še malo, samo še tole, potem pa bo …”
Težava je, da smo v naši kulturi navajeni, da v takih trenutkih rečemo in živimo: “Samo še malo, samo še tole, potem pa bo …” in izgubljamo občutek za svojo mejo. Počasi in vztrajno izgubljamo svoj notranji občutek za to, kaj je res potrebno, kaj je vredno in kaj lahko odložimo, da počaka na prihodnjič ali nikoli.
Spomnim se, kako sem še aprila hrepenela po tem, da “bi se kaj zgodilo”, da “bi kam šli”, da “bi se družili”, sedaj pa rotim nebo in zemljo, naj se vse ustavi in umiri.
Kako ujeti trenutek za odnos, se pogovoriti o tem, kaj se nam dogaja znotraj, kaj bi počeli ali ne počeli, če bi si vzeli čas za to, da si prisluhnemo in se dejansko ravnamo po tistem, kar smo sklenili v notranji svobodi, ne pod zunanjimi pritiski.
Ko “motor” ugasne
Zelo nevarno se mi zdi, da zaradi utrujenosti in naveličanosti raje posegam po instant tolažbah, kot je zgoraj navedeno pritoževanje ali pa zrenje v zaslon kar tako, ker se mi pač nič drugega ne da.
V preteklosti sem se že naučila, kako preobrniti takšno razpoloženje z vpogledom vase, molitvijo, samoto, tišino, samospraševanjem, iskrenim pogovorom. A to moram storiti, preden “motor” zares ugasne, preden se ustavi njegov prosti tek, ker mu zares zmanjka goriva. Verjamem, da nas Božja milost tudi tam ujame, v trenutku, ko čisto zares dosežemo svojo skrajno mejo. A zakaj ne bi raje preprečevali kot zdravili?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
