12. julija obhajamo god svetih Mohorja in Fortunata, ki sta bila prvotna zavetnika ljubljanske nadškofije. V Sloveniji jima je posvečenih veliko cerkva.
O svetima Mohorju in Fortunatu vemo dokaj malo. Mohor naj bi bil ugleden meščan Ogleja in je pozneje postal škof, Fortunat pa je bil diakon. Kar o njiju vemo, je zapisal Pavel Diakon, zgodovinopisec iz 8. stoletja.
Po legendi naj bi sveti Mohor spremljal evangelista Marka, ki je oznanjal v Ogleju in tukaj celo prevajal evangelij iz grščine v latinščino, v škofa pa naj bi ga posvetil sam apostol Peter v Rimu in ga postavil za prvega oglejskega škofa. Vendar to ne drži, saj je evangelist Marko živel bistveno prej kot Mohor in Fortunat.
Strokovnjaki pravijo, da sta Mohor in Fortunat mučeništvo prestala okoli leta 303 ali 304 v času preganjanj pod rimskim cesarjem Dioklecijanom in ne v času cesarja Nerona, kot pravi legenda. Mučeništvo sta tako prestala na območju današnjega Beograda. Šele pozneje, v času preseljevanja ljudstev, ko je bila uničena antična škofija Sirmium, so njune relikvije prenesli v Oglej, od koder se je njuno češčenje razširilo tudi v naše kraje južno od reke Drave.
Z razvojem pomena Ogleja se je tudi škofija oziroma krajevna Cerkev začela sklicevati na apostolski izvor, kar je postopoma preraslo v izročilo o svetem Marku in Mohorju ter Fortunatu.
Tako imenovani Hieronimov martitologij (prvotno seznam mučencev, danes vseh svetnikov) je njun god umeščal na 22. ali 23. avgust. Danes pa se njun god obhaja 12. julija, to je na dan, ko so v Oglej prinesli njune relikvije v času preseljevanja ljudstev, okoli leta 408 ali 409. 23. avgusta so se v škofiji Sirmium (danes Sremska Mitrovica) spominjali njunega praznika.
Ker je vpliv oglejskega patriarhata segal vse do reke Drave, ki jo je Karel Veliki določil za mejo med nadškofijo Salzburg in oglejskim patriarhatom, sta po večini današnjega slovenskega ozemlja (južno od reke Drave) svetnika precej razširjena.
Posvečenih jima je sedem župnijskih in 21 podružničnih cerkva, med katerimi je največja cerkev v Gornjem Gradu, kjer so dolgo časa bivali ljubljanski škofje, zato je cerkev dobila naziv konkatedrale (sostolnice).
Zaradi pomena, ki sta ga sveti Mohor in Fortunat imela za oglejsko cerkev in tudi za naše kraje ter njuno češčenje, sta bila vse do leta 1961 glavna zavetnika ljubljanske (nad)škofije, ko sta postala njena sozavetnika, glavna zavetnika pa sta postala sveta brata Ciril in Metod, za katera je zgodovinsko dokazano, da sta bila med prvimi misijonarji v naših krajih.
