Če nikoli niste imeli težav z družino svojega sozakonca, potem … vam kar težko verjamem. Težave z moževimi ali ženinimi sorodniki so izkušnja, skupna večini ljudi, toda v pogovorih o tovrstnih težavah pogosto manjka podatek, da vedno obstaja možnost za pristen in lep odnos z ljudmi, ki so vzgojili vašega partnerja, kljub vsem izzivom, ki jih te vezi prinašajo.
Ne glede na to, ali so odnosi z vašima taščo in tastom le malce napeti ali povsem porušeni, zagotovo obstaja možnost, da ozdravite rane iz preteklosti in si prizadevate za boljše razumevanje v prihodnosti. Za začetek vam ponujamo nekaj iztočnic.
Zdravljenje lahko pomeni, da bomo morali ustvariti prostor za zaščito ran, ki se vedno znova odpirajo. Če k reševanju težav vedno pristopate na enak način in pri tem ne dosegate novih rezultatov, je morda napočil čas, da naredite korak nazaj in premislite o drugačni strategiji.
Prizadevanja za krpanje odnosov pa lahko pomenijo tudi rahljanje tesnih omejitev, za katere ste se odločili. Vsak položaj je drugačen, toda če niti ne pomislite, koliko stikov ste v zadnjem času imeli s starši svojega zakonca, si vzemite trenutek časa in o tem temeljito premislite.
Če Jezusu na glas poveste, da nekomu odpuščate, je to nekaj izredno močnega. Podobno je občutkom, ko spovedniku jasno in glasno izpoveste svoje grehe in si olajšate dušo – kar se je zgodilo, postane bolj resnično in bolje osvetli ter razjasni stvari, za katere bi bilo lažje, da se jim izognemo, o njih ne razmišljamo in glede njih ne ukrepamo.
Odpuščanje je nekaj, za kar si moramo vedno znova prizadevati, zato je želja po odpuščanju določeni osebi, ki jo v glasni molitvi izrečemo Bogu, izjemno koristen naslednji (ali pa prvi!) korak. Morda ste se znašli v položaju, ko se s svojima taščo in tastom ne morete kaj dosti pogovarjati (izguba spomina, prevelika oddaljenost, zgodovina nasilja v družini …), in je molitev morda edini način, s katerim lahko pospešite ozdravljenje medsebojnih odnosov.
Bila sem že v odnosih, ki so se ustavili na določeni točki, ko se je nekaj spremenilo (recimo selitev ali menjava delovnega mesta), nato pa so ti isti odnosi znova oživeli, ko smo poskusili nov način medsebojnega sporazumevanja. To bo morda zahtevalo nekaj neuspešnih poskusov, toda novo življenje, ki ga vnesemo v odnos, bo tega gotovo vredno.
Poskusite enkrat mesečno napisati pismo ali pa vsak teden poslati kratko video sporočilo, če živite daleč stran od sorodnikov. Če živite blizu drug drugega, premislite o drugačnem skupnem preživljanju časa, kot ste ga bili vajeni doslej. Pojdite skupaj na sprehod, ustavite se na kavi v bližnji kavarni …
Če ne veste, o čem bi se pogovarjali, premislite, kakšne ovire utegnete imeti na tem področju. Ali vas vznemirjajo stvari, ki zanimajo taščo in tasta? Ali sploh veste, kaj ju zanima? Ali se vaši pogledi na verska, politična ali kakršnakoli druga vprašanja močno razlikujejo? Si zato niste nikoli prizadevali, da bi ju bolje spoznali? Če se boste lotili skupne dejavnosti (recimo sprehoda, družabnih iger ali nakupovanja), boste morda prebili led ali pa starše svojega zakonca videli v drugačni luči.
To je velika sprememba v pogledu, vendar je zelo potrebna za odpuščanje in izgradnjo zdravih odnosov v prihodnosti.
Če ste kdajkoli razrešili zapleten položaj z ljubljeno osebo, veste, da ima tudi vaš bližnji svojo različico zgodbe in svoje ozadje (tako kot vi) in vse to je povzročalo spor med vama. Če bi se osredinili zgolj na svojo bolečino in svoje rane, ob tem pa namerno spregledali svojo vlogo v napetih odnosih (ali če ne bi bili pripravljeni priznati njihove ranjenosti in bolečine), težav ne bi nikoli razrešili.
Če ostajamo zaprti v lastno bolečino, je to seveda dosti udobneje, vendar bistveno manj osvobajajoče, kot če si ogledamo celoto sliko in ugotovimo, kakšno vlogo smo sami odigrali v neuspešnih odnosih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
