“Dober in prijazen mož, pobožen in usmiljen, poln kreposti, ljubljen od Boga in od ljudi … Bog mu je dal tako milost, da je vse, ki so ga videli, oblila ljubezen, ki je srce ni moglo skriti.” (neznani avtor o sv. Bonaventuri)
Giovanni Fidanza se je rodil leta 1221 v kraju Bagnoreggio v italijanski pokrajini Lacij. Legenda pripoveduje, da je mati pripeljala otroka k sv. Frančišku, da ga je blagoslovil. Čez nekaj časa je s petletnim otrokom prišla nazaj, da bi se svetniku zahvalila, ker je ozdravel. Frančišek naj bi ob tem vzkliknil: “Buona ventura!” (Kako srečen dogodek!; op. p.). Od tedaj naprej naj bi dečka imenovali le še Bonaventura, ob vstopu med frančiškane si je to ime privzel kot redovno ime.
Frančiškan
Že kot zelo mlad je Bonaventura vstopil v frančiškanski red in v letih 1236–1242 študiral v Parizu. Leta 1256 je doktoriral iz teologije in že naslednje leto (1257) postal sedmi vrhovni predstojnik oziroma general frančiškanskega reda.
Bonaventura je bil med velikimi občudovalci svetega Frančiška, sestavil je celo njegov življenjepis z naslovom Legenda maior (legenda je takrat pomenilo besedilo za uradno branje). Kot vrhovni predstojnik frančiškanov si je prizadeval, da bi se 30.000 frančiškanov, razpršenih po Evropi in misijonih, vrnilo k prvotnemu duhu asiškega ubožca.
Papež Gregor X. ga je leta 1273 imenoval za kardinala in škofa ter mu naročil, da pripravi drugi lyonski koncil, ki ga je od maja do julija 1274 tudi vodil. Umrl je 15. julija 1274 v Lyonu še pred koncem koncila.
Cerkveni učitelj
Že papež Leon XIII. ga je imenoval za kneza med mistiki, leta 1588 pa ga je papež Sikst V. razglasil za cerkvenega učitelja ter mu nadel naziv Doctor Seraphicus. Bonaventura naj bi tudi prijateljeval z velikim Tomažem Akvinskim, ki je umrl le štiri mesece pred njim. Zaradi njegovih pomembnih zaslug ga imenujejo tudi za ustanovitelja frančiškovega reda, saj ga je prenovil in reorganiziral ter vanj vnesel novega duha.
Po legendi naj bi Tomaž Akvinski nekoč vprašal Bonaventuro, od kod zajema misli za svoje prisrčne spise. Bonaventura je v odgovor zgolj pokazal na križ in rekel: “To je moja knjiga in vrelec, iz katerega zajemam svoj nauk. Učim se Jezusa, in sicer Jezusa križanega.”
Naj nas spremlja misel sv. Bonaventure:
Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, kakor pokrov sprave, ki je bil nad Božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo, in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju.
Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna razen tistega, ki ga prejme; prejme pa ga le, kdor to želi, želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivno modrost razodeva Sveti Duh.
Odlomek je iz dela Pot duha k Bogu.
