Sestra Theresa Aletheia Noble, zdaj redovnica, je bila v mladosti ateistka.
Boga prosi, naj Cerkev osvobodi nevarnosti, da bi postala "klub za tiste, ki so se navadili", krog "insajderjev", ki se imajo za katoličane bolj zaradi rutine in vztrajnosti kot pa zaradi trdnega prepričanja v srcu, ki se kljub dvomom zavestno obnavlja vsak dan in kljub zmedi, ki se ves čas pojavlja na poti ljudi, ki iskreno iščejo Resnico.
Tako pove svojo zgodbo:
Ko sem bila mlada, sem rada prebirala pustolovske romane, igrala violino in pisala pravljice. Potem sem postala punk rokerica in ateistka. Nato sem se odločila za vegetarijanski način življenja in postala aktivistka za pravice živali.
Ko sem končala fakulteto, sem poučevala otroke v revnih soseskah in delala na kmetiji. Potem pa – čudež! Začela sem verjeti v Boga, v Jezusa, in postala katoličanka. Navsezadnje pa sem na presenečenje vseh (tudi same sebe) postala redovnica.
Ko zdaj hodim po ulicah, oblečena v oblačila redovnice, me nekateri vidijo kot predstavnico cerkvene ustanove; drugi me vidijo kot osebo, ki živi na robu družbe; spet drugi kot ekscentričarko; nekateri pa končno vidijo ljubezen.
Zdi se mi, kot da se moja preteklost in moja sedanjost ne zlijeta popolnoma ena v drugo. Nekateri vidiki mojega življenja so se združili, drugi pa ne. In na koncu je rezultat čudovit živ mozaik!
Občasno se sprašujem, ali je moje mesto v skupini, ki jo imenujem "navajeni" na Cerkev. Bom na koncu postala farizejka? Ali že nisem vsaj malo taka?
Ali se bom še naprej iskreno borila za svojo vero, se soočila z dvomi, ali bom pobegnila pred tem iskrenim spopadom in raje iskala udobje, skladnost, rutino, lahkoto in (lažni) občutek dobrega počutja?
Se bolj prilagajam vedenju ljudi okoli sebe ali Kristusovemu vedenju? Bom po opustitvi "posvetnega" življenja postala "povprečna" redovnica?
Imam se za nekdanjo ateistko, vendar stvari niso tako preproste. Na neki način sem vedno usklajena s številnimi vidiki, ki jih moja osebnost že ima – in močno upam, da se to ne bo spremenilo. Večina ljudi pričakuje, da se sramujem svoje preteklosti.
Edino, česar me je sram, je to, da prej nisem ljubila Boga in bližnjega. Ne sramujem se svojih vprašanj, svojih notranjih bojev, iskanja absolutnega. Ni me sram, da imam ekscentrično stran in da sem v prizadevanju trmasto vztrajala, da sem nekoliko čudna in uporniška. Svoje preteklosti nisem povsem zavrgla.
Mislim, da je pomembno, da svoj greh vidimo tako, kot ga vidi Bog. Natančno pozna napake, ki so nas privedle do greha, vendar pa so to obenem lastnosti, ki nas bodo posvetile, če jih skušamo zatajiti. Sveti Pavel, na primer, je bil najbolj vnet farizej, nasilni preganjalec, človek, ki je dosledno spoštoval zunanja pravila.
Te značilnosti, zaradi katerih je v Kristusovem imenu storil veliko grehov, so ga navsezadnje vodile na pot svetosti. Vsak od nas ima edinstvene darove, ki jih lahko še dodatno obogatimo v sodelovanju z drugimi, v srcu Cerkve ... In pogosto Bog naredi, da naši talenti zasijejo ravno skozi najbolj presenetljive vidike naše osebnosti.
Pred dnevi sem se znašla v tej precej čudni molitvi:
"Gospod! Prej sem želela, da mi pomagaš v boju proti moji skeptični naravi. Sedaj pa si želim nekaj drugega: obdržati to skeptičnost. Ne želim lahke, preproste vere. Naj bo moja vera drzna, hitra, naj me popolnoma prevzame, hkrati pa naj mi omogoči, da bom razumela tudi tiste, ki dvomijo.
Želim se za vsako ceno obdržati blizu tistih, ki živijo na robu Cerkve, blizu tistih, ki tega sploh ne razumejo, blizu tistih, ki ne spadajo v krog "navajenih", blizu tistih, ki dvomijo, blizu tistih, ki iščejo, blizu ekscentrikov, blizu tistih, ki se ne morejo vključiti v družbo.
Reši me, Gospod, iz cerkvenega kluba, iz Cerkve "navajenih", ki udobno bivajo v svojih rutinskih gotovostih."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
