Thomas Leeds je med poslušanjem pesmi The Whole of the Moon po 10 letih brez spomina na otroštvo doživel prebliske. Ni bil prepričan, ali so spomini resnični ali pa so se možgani poigrali z njim. Bi bil to lahko le še en simptom njegove možganske poškodbe, kot na primer sprememba osebnosti in slepota obraza, s katerima se je spopadal?
Če pa so bili prebliski resnični, kako so se spomini rešili iz “kletke”, kjer so bili ujeti do zdaj?
Med prečkanjem ceste je doživel strašno nesrečo
V osrednjem Londonu je bil večer in ulice so bile še vedno polne, ko se je takrat (leta 2003) 19-letni Thomas Leeds odpravil na postajo. Ko je prečkal cesto, ga je zadel avto. Vrglo ga je čez streho avtomobila in pristal je na glavi.
Ko so Thomasa sprejeli v bolnišnici, se je zdelo, da je imel izjemno srečo in se je rešil z lažjo poškodbo glave. “Videti ni bilo nič hujšega, imel je le nekaj prask in modric,” se spominja njegov oče Anthony. Naslednje jutro so Thomasa odpustili iz bolnišnice.
A poškodba ni bila tako nedolžna
V naslednjih nekaj dneh je Thomas tožil zaradi slabosti, strašnega glavobola in bolečin v hrbtu. Ko je policist, ki je bil priča nesreči, poklical za najnovejše informacije, je bil šokiran, ko je izvedel, da so Thomasa tako hitro odpustili iz bolnišnice.
To je vznemirilo Thomasovo mater, Jacqueline, zato je v bolnišnici zahtevala slikanje Thomasove glave, ki je razkrilo, da je v možganih nastal krvni strdek, ki bi bil v naslednjih urah zanj lahko usoden.
Po operaciji, v kateri so mu strdek odstranili, pa se je izkazalo, da se Thomas ne spominja ničesar.
Vsi so to zgodnjo zmedo pripisovali vplivom morfija. Ker je Thomas lahko hodil in se pogovarjal, so domnevali, da je v redu. Ljudje so mu skušali obuditi spomin s svojim pripovedovanjem, a se ni spomnil ničesar. Družina se je počasi začela zavedati – Thomas je izgubil vse spomine pred nesrečo.
Na srečo pa je ohranil osnovno raven branja, pisanja in znanja matematike, vendar pa je izgubil vse podatke, ki ki jih uporabljaš v pogovorih in v odnosih.
Težava pa ni bil samo njegov spomin
Zaradi poškodbe se je spremenila tudi njegova osebnost. Prej je bil bolj hladen in zadržan, zdaj pa je postal ljubeč in družaben. “Moj brat ni bil vesel, da sem imel nesrečo, vendar je rekel: ‘Ti si veliko prijaznejši, ‘” se pošali Thomas.
Pri nesreči je prišlo še do drugih zapletov. Pojavili so se epileptični napadi, razvila pa se mu je tudi prozopagnozija – obrazna slepota. To je pomenilo, da nikogar ni mogel prepoznati v neobičajnih okoliščinah, niti svojih staršev.
Ko je leta 2010 spoznal Sophie, njegovo sedanjo ženo, je prvič po vseh letih lahko prepoznal nekoga v množici. “Teden dni, preden sva se spoznala, si je lase pobarvala na živo rdeče, tako noro rdeče. Bila je kot svetilnik.”
Sophie si ni nikoli nehala barvati las in je še vedno edina oseba, ki jo Thomas lahko prepozna.
Čeprav je Thomas znova obiskal lokacije iz svoje preteklosti in zasliševal družino in prijatelje, se noben njegov spomin ni vrnil. Potem pa je prišlo do izjemnega preboja.
Glasba in besedilo sta našla pot do skritih kotičkov spomina
Thomas je za svoj 30. rojstni dan pripravil seznam glasbe iz 80. let – glasbo, s katero je odraščal. Noč pred zabavo jo je pred spanjem poslušal. Ko je besedilo uspešnice skupine The Waterboys iz osemdesetih, The Whole of the Moon, prišla skozi Thomasove slušalke, je doživel šest prebliskov.
“Sedel sem na čudnih modrih tleh in videl sem srebren radio. Potem sem bil na drugem mestu in držal velikansko roko nekega človeka … in potem je bil še en spomin.”
Spomnil se je božičnega drevesa, ki se je dvigalo nad njim: “Tam je stala ženska, mlada, nasmejana in ni imela sivih las. Bila je moja mama in jaz njen mali fantek. In bilo je resnično.” Thomas je spomine takoj zapisal.
Nekaj let pozneje ga je ob gledanju posnetka snežaka spreletel še en spomin – kosilo v šolski jedilnici.
“Bilo je dovolj, da sem se počutil, kot da imam izobrazbo.”
Thomasovo okrevanje se še vedno nadaljuje, vendar ni zagotovila, da bo odkril še več spominov.
Svojo zgodbo je vtkal v fantazijsko pustolovščino
Ko je začel zapisovati svoje spomine, se je navdušil tudi nad ustvarjalnim pisanjem, ki ga deli z otroki. Napisal je fantazijsko pustolovščino za otroke od osem do 12 let.
Raje je napisal otroško knjigo kot spomine, ker na ta način ne podoživlja lastne zgodbe. Pravi, da je terapevtsko, če bolečino in težave spremenimo v “nekaj novega in vznemirljivega”.
In medtem ko njegovo pisanje napreduje, še vedno poskuša obuditi svojo preteklost. “Zdaj je minilo 18 let in jaz sem ta oseba. Lepo je vedeti, kdo sem bil prej, zdaj pa imam takšno življenje.”
“Že samo védenje, da imam nekaj resničnega od prej, od začetka moje zgodbe, mi resnično pomaga, da se soočim s prihodnostjo.”
Vir: BBC
