Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Ned, 25. julija |
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“V življenju ne bom delal in služil denarja, da bom čim več zapustil otrokom. To ni smisel življenja”

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Jana Podjavoršek - objavljeno 20/07/21

Kristina in Damijan Mlinarič o svojem družinskem življenju in o poslanstvu v gibanju Vera in luč

Kristina in Damijan Mlinarič iz Maribora sta kot zakonca provincialna koordinatorja za slovensko provinco gibanja Vera in luč, ki združuje družine z otroki s posebnimi potrebami. Do teh otrok, ki jim rečeta “lučke”, čutita posebno naklonjenost, v svoje delo pa vključujeta tudi svoji hčerki Klaro (7) in Ano (5).

Kako sta se spoznala?
Kristina: V Maribor sem prišla zaradi študija angleščine in nemščine, se po študiju zaposlila in tu ostala. Z Damijanom sva se spoznala pri pevskem zboru Vocalis. Vedela sva, da je najine poti združil Bog.

Kako pa ste to vedeli?
Kristina: Neko nedeljo sva se, oba še samska, nevede drug za drugega odpravila v mariborsko stolnico k isti maši. Prišla sem od betnavskega gozda, navajena hoditi k maši v stolnico, Damijan pa je po navadi hodil k sv. Magdaleni, takrat pa mu je notranji glas rekel, naj gre k maši v stolnico. Kot ponavadi sem sedela v “svoji” klopi, Damijan pa zadaj pod korom. Ko je šel k obhajilu, me je videl, ko sem kleče molila. Po maši me je počakal in od tistega dne sva bila par. Prej sva se na videz poznala in ni vedel, da sem verna, pa mu je to veliko pomenilo. Bilo je na belo nedeljo.

Kako ste prepoznali, da je Kristina tista prava?
Damijan: Kristina mi je bila vseskozi simpatična. Ker sem bil že prej (šest let) v enem odnosu, v katerem ni bilo poudarka na veri, in ker sem videl, kaj to pomeni, sem si želel, da bi bila moja žena verna in bi skupaj slavila Boga. Za Kristino nisem vedel, da ji vera veliko pomeni, zato nisem želel narediti prvega koraka. Ko pa sva se srečala v stolnici, je bilo to zame Božje znamenje.

Vam je bilo slavljenje Boga že prej blizu?
Damijan: Izhajava iz globoko vernih družin. Meni je precej tega položila v zibko tudi očetova mama, potem tudi starši. Vera in ljubezen do Kristusa ima v mojem življenju zelo velik pomen. Blagoslovljen sem in za to zelo hvaležen Bogu.

Koliko časa sta hodila, preden sta se poročila?
Kristina: Spoznala sva se leta 2007, čez dve leti pa sva se poročila.

So se po dvanajstih letih od poroke izpolnili vajini načrti?
Kristina: Sanjala sva o družini. To je bila najina največja želja, ki se nama je uresničila s Klaro in Ano. Glede tega sva izživela prve sanje. Vera, ki naju je združila, naju še vedno povezuje, tudi v težkih trenutkih. V tem letu je umrl moj oče, Damijanu mama. Ob izgubi sva se spet zavedela, v kakšno oporo nam je vera in kako pomembno je, če oba verujeva in se podpirava v procesu žalovanja.

Vajina razširjena družina pa je tudi gibanje Vera in luč (ViL), kajne?
Damijan: Vero in luč sem spoznal že leta 1988 in bil aktiven dve, tri leta pri stolni in magdalenski skupini, potem pa mi je zaradi ljubezni do glasbe zmanjkalo časa. Moje poti so se potem oddaljile, v srcu pa sem vedno čutil zelo veliko ljubezen do gibanja ViL, pa tudi naklonjenost do ljudi s posebnimi potrebami. Mislim, da me je imel Bog v pripravljenosti in me leta 2005 znova poklical. Z dekletom sva se razšla in kar naenkrat sem imel več časa. Bog je izbral primeren trenutek, da me je aktiviral in spet sem postal dejaven v ViL.

Kristina: Moja najstarejša nečakinja ima cerebralno paralizo. Osebe s posebnimi potrebami so mi bile blizu že zaradi nje in sem povezana z njimi, zato sem tudi menjala službo s področja višjega šolstva v osnovno šolo, kjer zdaj delam z otroki s posebnimi potrebami, kar me zelo veseli. Damijan me je povabil na srečanje ViL. Od takrat sem ostala z Damijanom kot prijateljica ViL.

Ko so bile v skupini Sv. Magdalena volitve za novega koordinatorja, so naju predlagali in potrdili (2010–2019), od leta 2019 pa sva prevzela služenje kot provincialna koordinatorja za slovensko provinco. Hčerki sta vedno z nama na srečanjih ViL. Nikoli nismo manjkali, tako je ViL res najina razširjena družina. Te mame so izjemne varuške, vsi “magdalenčani” so bili tudi na najini poroki in se je še zdaj spominjajo.

Sopotniki z otroki s posebnimi potrebami

Klari in Ani ne bi mogla dati več v smislu medčloveških odnosov, kot jima dajeva z načinom življenja v ViL. Kaj bi lahko dala še več kot to, da imata občutek, da se lahko pogovarjata s komerkoli – tako slepim, kot gluhim, avtistom, ki je odsoten, nekom, ki je na vozičku … Znali se mu bosta približati, se nasmejati, to za njiju ne bo samo nekdo s primanjkljajem, kot ubogi, ampak nekdo, ki je vreden spoštovanja, ki je vreden ljubezni, ker je Božji otrok, kot poudarjamo pri ViL. Mi nismo z njimi zaradi pomilovanja, ampak smo njihovi sopotniki, drug drugega pa bogatimo. Skupaj jadramo naprej in to mislim, da je za njiju največ, da nikoli pred nikomer ne bosta čutili, da so drugačni od njiju.

Kako vidita vlogo mame in očeta?
Kristina: Letos zaključujem sedemletni polovični delovni čas zaradi starševstva. Čim več časa sem želela pokloniti hčerama, ker ima Damjan zelo dinamično delo. S polovičnim delovnim časom sem hčerama omogočila stalnico, ker sem bila več doma in sta imeli tako občutek varnosti.

Kaj jima želita privzgojiti za življenje?
Kristina: Rada bi, da bi bili odgovorni, dovolj samozavestni, da bi se znali postaviti zase in vztrajno iskati, kaj ju izpopolnjuje. Tudi midva sva bila vztrajna v iskanju partnerja in se našla v ne tako rosnih letih (31/38 let). Želim jima vztrajnosti v vsem, predvsem pa, da bi bili odgovorni in zadovoljni s tem, kar imata. Trudiva se zelo nematerialistično vzgajati in z vero.

Damijan: V življenju ne bom delal in služil denarja, da bom čim več zapustil otrokom. To ni smisel življenja. Nama gre predvsem za to, da je najboljši kapital in najboljša popotnica v življenju to, da si čim več časa aktiven skupaj z družino in hčerama. To si bosta zapomnili. V tem duhu ju vzgajava v poštenosti, veri, ljubezni in skromnosti, kar nama je bilo položeno že v zibel. Moj oče izhaja iz tradicionalne kmečke družine, pa je danes akademik in član SAZU. Še vedno je Jože, sin Frančiške. Tako tudi midva delujeva.

Rekli ste, da radi skupaj preživljate prosti čas. Kako?
Kristina: Trenutno veliko igramo igre s kartami in ogromno pojemo. Pri gibanju Vera in luč smo odgovorni tudi za glasbo, vzamemo kitaro, Klara zaigra na violino. Maja smo se preizkusili, koliko Marijinih pesmi poznamo, hčeri prineseta ogromno melodij iz Zavoda Antona Martina Slomška. Glasba je velik del našega življenja in nas povezuje, pa tudi zaplešemo kdaj, spet drugič se žgečkamo, vozimo namišljene avtomobile … Radi gremo v naravo, k mojim sorodnikom na Izlake. Poleti si privoščimo aktiven dopust, gremo na Gorenjsko, radi kolesarimo, podamo se že v hribe, radi imamo vodo in plavamo na morju.

Damijan: Sicer ne zapravljamo, ko pa gremo na dopust, pa si privoščimo.

Kristina: Redno smo hodili na lučkarska romanja in obiskovali skupine, dokler ni bilo korone.

Je kdaj težko biti starš?
Kristina: Želela sva vzgojiti pogumni in odgovorni dekleti, zdaj pa sva v fazi, ko vidiva, da imata močan značaj, ki ga je težje usmerjati. V tem času imava z njima turbulenten odnos. Ponosna sva, da sta taki, da se ne pustita kar zapeljati, imata svoj prav, je pa zaradi tega težje.

Damijan:
Vidim, da rasteta in da bi jima lahko kak trenutek več podaril. Prišel sem do faze, ko mi glasba ne pomeni več toliko in mi je bolj dragoceno, da se več družimo.

Sta tudi mož in žena. Kako živita to dimenzijo?
Kristina: S pomočjo poznih večerov, ko punci zaspita. Veliko v času duhovnih vaj in skupnih srečanj, ko imajo otroci animacijo.

Damijan:
Gotovo pa bo prišel čas, ko bova lahko več sama. Zdaj pa življenje teče, dan pa ima samo 24 ur. Poskušala sva se pridružiti zakonski skupini, pa se ni izšlo.

Smo v letu družine. Kje vidita izziv za slovenski narod?
Damijan: Smo v obdobju, ko prihaja do preveč ločitev. Želim si, da zakonci ne bi prehitro obupali in bi se res potrudili, da bi rešili zakon. Da ne bi pozabili svojih zakonskih zaobljub, ki jih izrečejo pri poroki: “Obljubim, da ti bom stal ob strani v dobrem in slabem.” Da bi našli skupno točko, ki bi jih povezala, da bi vztrajali na poti življenja. Naju je združil Bog in verjameva, da naju bo tudi razdružil samo Bog.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
družinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Katarina Berden
Dvojčici sta sami sebe kljub drugačnosti sprejeli, sedaj k temu s...
2
HEALTHY
Tina Martinec Selan
Skrivni recept, kako jesti vse, pri tem pa se ne boste zredili
3
Urška Kolenc
Družinska tragedija jo je vodila na Camino iskat notranji mir
4
zakonca kosi
Lojze Grčman
Na Aleteio prihaja nekaj svežega
5
Domitille Farret d'Astiès
V zaporu je postal “najbogatejši človek na svetu”
6
marino kegl
Lojze Grčman
Vrhunski športnik sporoča: “Zapovedi so naša luč, to bi mor...
7
WEB 3 ANDREJ PERKO
Tina Martinec Selan
“Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdra...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.