Spoznala sta se leta 2006 na spletu. Ko sta si kakšen mesec dopisovala in čutila medsebojno simpatijo, se je le en meter visoka Kristin iz Ontaria odločila, da mora Marku povedati za svoj invalidski voziček, še preden se srečata v živo. “Najprej ji nisem verjel, da je na vozičku,” priznava Mark. “Zdela se mi je tako živahna in samozavestna.”
Mislijo, da je njen pomočnik, ne mož
Žal veliko ljudi sam pojem invalidskega vozička povezuje z določenimi osebnostnimi lastnostmi. Kristin pravi, da ljudje običajno posebnih potreb in vozička ne morejo povezati s predstavo kakovostnega, uspešnega življenja. Prav zato sta si Mark in Kristin zadala za poslanstvo, da razbijata tabu v povezavi z osebami s posebnimi potrebami.
Kot par, v katerem je ena oseba zdrava in ima druga posebne potrebe ter potrebuje invalidski voziček, marsikje zbujata pozornost. Ljudje največkrat pomislijo, da je Mark Kristinin spremljevalec in ne mož.
Ko pa izvejo, da sta poročena, ga razglasijo za heroja. A Mark in Kristin pravita, da ne gre za nobeno herojstvo, in dodata: “Vse, kar potrebuješ za zakon, kot je najin, je ljubezen.”
Starši je niso zavijali v vato
Kristin se je rodila z otečeno, polomljeno stegnenico. Ko so novorojenki naredili preiskave, je rentgen pokazal, da je že v maternici imela več zlomov kosti.
Diagnosticirali so ji redko genetsko bolezen, imenovano bolezen krhkih kosti (osteogenesis imperfecta). Bolezni ni podedovala, saj nihče v njeni družini nima te motnje. A ko je njena mama ob rojstvu slišala za hčerino diagnozo, ji je bilo pomembno le to, da ne gre za smrtno nevarno bolezen.
Njeni starši so se odločili, da bo imela Kristin kar se le da normalno otroštvo, zato ji niso preprečevali igre in normalnega druženja z vrstniki.
Lahko bi jo zavijali v vato, a s tem ji pravzaprav ne bi naredili nobene usluge, saj bi se njene kosti v vsakem primeru (z)lomile – pri tej bolezni se namreč kost lahko zlomi že, če človek malce močneje zakašlja ali kihne.
Srečno otroštvo kljub mavcu
In res je imela Kristin v svojem življenju že več kot 100 polomljenih kosti. “Številne mesece sem kot otrok preživljala v mavcu vse od prstov na nogi pa do pazduh. Spomnim se ležanja na hrbtu, spomnim se umivanja las v kuhinjskem umivalniku, saj se drugje nisem smela zmočiti. A prav tako se spomnim vse skrbi, ki sem je bila deležna od družine in prijateljev. Spomnim se maminega pomirjujočega glasu in tega, da sem se res veselila preprostih, majhnih stvari,” se spominja Kristin.
Tudi čudnost je lahko normalna
Kristin in Mark sta osem let poročena. Zelo rada potujeta in pišeta celo svoj potovalni blog, do 40. leta pa bi rada obiskala 40 držav po svetu. “Mark seveda vidi moje posebne potrebe, ampak te so del mene in me ima rad,” razloži Kristin.
“Prav tako pa vidi, kje vse smo ljudje s posebnimi potrebami izključeni, diskriminirani, kje imamo težave. Zato je zelo dober zagovornik naše skupnosti ljudi s posebnimi potrebami.”
Kristin je po poklicu govorna terapevtka, saj želi ljudem s posebnimi potrebami pomagati na enak sočuten način, kot je bila tudi sama vedno deležna pomoči. Noče, da bi jo ljudje pomilovali, pač pa želi širiti pozitivnost.
“Želim razširiti sporočilo, da posebne potrebe niso nujno nekaj slabega. Tudi drugačnost in “čudnost” sta lahko normalni, sta v redu! Mene moje posebne potrebe učijo samozavesti, sočutja in ponižnosti.”
