Ujeli smo ga na začetku njegove 12-urne vožnje od Ljubljane do Poljske. Pogovarjati se z vrhunskim gorenjskim režiserjem, ki ga je za svojega vzela najprej Poljska, potem pa še ZDA, je bil čisti užitek. Je mojster romantičnih komedij z občutkom za detajle in strukturo filma.
Lani je bil premierno predvajan njegov film Leto življenja, kjer je zaigrala hollywoodska smetana. Junija letos smo na državni proslavi lahko videli njegov promocijski film Zdravljica, ki ga je posnel ob prevzemu predsedovanja Slovenije EU. Mitja Okorn je brez dvoma priznan režiser, ki ima veliko pokazati. Zase pravi, da živi svoje sanje. A uspeh ni prišel sam od sebe, že od najstniških let je zanj močno garal.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Spoznali ste tujino. Kako se od Poljakov razlikujejo Slovenci?
Slovenci se od Poljakov oziroma drugih Vzhodnoevropejcev ne razlikujejo preveč. Razlika je le v tem, da je Slovencev dvajsetkrat manj.
Majhnost je velik problem, saj ti hitro vsega zmanjka, vsi se poznamo. Dejstvo je tudi, da temu primerno obstaja manjši odstotek ljudi, s katerimi lahko funkcioniraš, delaš oz. se spoprijateljiš.
Kaj pa opažate kot pozitivno?
Mislil sem, da smo Slovenci deloven narod, a ugotovil sem, da so Poljaki “stokrat” bolj delavni. Verjetno smo skozi ponavljanje naše pregovorne delavnosti postali leni. No, jaz sem Slovenec in sem zagrizeno delal. Sem izjema, ki potrjuje pravilo. (smeh)
Res pa je, da Slovenci obvladamo jezike in imamo lepo državo, kjer je vse blizu – v uri in pol smo v gorah, na morju, v Italiji, na Hrvaškem, v Avstriji. Kar se tiče snemanja filmov, je Slovenija pravi raj. No, recimo, da so lepa lastnost Slovenije tudi lepa dekleta. (smeh)
Delali ste čez lužo. Katere so največje razlike med Američani in Slovenci?
Nedvomno smo Slovenci bolj čustveni in ne tako površinski kot oni. Hitreje smo iskreni in povemo, kar mislimo. No, tak je celoten Balkan.
Nedavno sem pisal scenarij s črnogorskim scenaristom in moram priznati, da sva šla zaradi naše, recimo temu balkanske mentalitete in obsedenosti z detajli, čisto pregloboko in sva se čustveno popolnoma “skurila”. Padla sva v depresijo in nisva več mogla nadaljevati.
Zato sem moral zamenjati scenarista in najeti Američana, s katerim sem potem dokončal scenarij. Njega se moj način dela ter obsedenost z detajli in emocije sploh niso dotaknile. V nekaj mesecih sva rešila zagato in končala scenarij.
Kako gledate na korona krizo? Je po vašem mnenju na nas imela tudi kak pozitiven vpliv?
Ne vem, če se je splačalo biti leto dni doma. Glede tega sem se veliko prerekal sam s seboj, a sem ugotovil, da to nima nobenega smisla. Živim namreč po motu, da se vse zgodi z razlogom. Našel sem dva razloga, zakaj na prihod korone lahko gledam pozitivno.
Prvi je ta, da ljudje šele sedaj spoznavamo, kako lepo je bilo, ko smo lahko šli v kino, na veselico, koncert. Po mojem mnenju sedaj, ko se bodo stvari “znormalizirale”, nihče več ne bo želel ždeti doma. (smeh) Ljudje pogrešajo celo to, da gredo po vsem tem “delu od doma” in vseh “Zoomih” malo v službo.
Pozitivna stvar pa je po mojem mnenju tudi znanstveni vidik korona krize. V izdelavo cepiv je bilo vloženega ogromno denarja. Znanstveniki odkrivajo nove in nove načine, kako se boriti proti boleznim. Ta zdravila bi lahko pripomogla k odkrivanju načinov, kako ozdraviti hujše bolezni, kot je korona – na primer raka.
Mogoče se bodo ljudje po koroni počutili kot po koncu neke male vojne in bodo začeli ceniti, kar imajo. Človeštvo še nikoli ni bilo tako bogato. A tega se ne zaveda. Če posplošim: ljudje imamo po tri telefone, pet avtomobilov.
Zgodovina nas uči, da so ljudje po drugi svetovni vojni hoteli le miru, bližnje okrog sebe in hrano za preživetje. Mi pa živimo v času, ko že dolgo ni bilo vojne, zato niti ne vemo, kako je, če nimaš ničesar.
Postali smo razvajeni …
Tako je. Zdi se mi nesmiselno, da se kregamo o tem, ali smo za ali proti nečemu, če bi se lahko vse lepo zmenili. V bistvu imamo več skupnega kot tistega, kar bi nas ločevalo. Dejstvo je, da nas krega politika, ker s tem lažje dobi glasove. Upam, da nas bo korona zbližala in nas naučila ceniti drugače misleče.
Ste mojster romantičnih komedij. Kakšnega žanra pa bi bilo vaše življenje, če bi o njem naredili film?
Moje življenje oz. moj uspeh je romantična komedija; jaz sem namreč doživel svoje sanje. Ko sem kot mulc začel snemati filme, mi je bilo nepojmljivo, da bi kdaj snemal v Hollywoodu. Za mene se je zgodil happy end.
Da pa sem do njega prišel, sem moral močno garati, žrtvoval sem ogromno časa, zdravja, denarja in čustev, nisem veliko hodil na dopust, delal sem cele noči … A podobno je tudi v romantičnem filmu: par mora do razcveta srečne zaljubljenosti vedno prestati precej težkih trenutkov.
Zavedam se, da vsak nima takšnega življenja, kot ga imam sam, in tudi da vsak ni pripravljen toliko žrtvovati kot jaz.
Ali ste srečno zaljubljeni tudi sami?
Sem srečno poročen.
O, čestitam!
Hvala. Zaradi korone sva se resda uradno poročila, a moja žena (po narodnosti Slovenka, op. n.) pravi: “Da ne boš mislil, da je bilo to to.” Pravo praznovanje še pride. (smeh)
Mnogo filmov, ki jih gledamo, nas ob koncu pušča prazne. Vam je pomembno, da ima film neko sporočilo?
Veliko filmov je lahko puhlih ravno zato, ker želijo na silo nekaj sporočiti. Lep primer so slovenski filmi, ki so polni neke filozofije in so zaradi tega nadvse dolgočasni. Osebno me filozofija ne zanima.
Želim samo pripovedovati zgodbe o zanimivih ljudeh, s katerimi se bodo gledalci na tak ali drugačen način poistovetili. Če zna režiser te zgodbe prikazati s srcem, bodo ljudje v tem vedno našli tudi globlji pomen.
So za večjo gledanost filmov res nujni nazorni spolni prizori?
Spolnost je nekaj lepega in življenjskega. Brez spolnosti danes tukaj ne bi bilo niti mene niti vas in ne bi imela tega intervjuja. Zato me malce moti, da ljudje opozarjajo na prizore s spolnostjo, ob obilico nasilja v filmu pa se ne obregnejo.
Ni pa mi všeč, če je spolnost v filmu prikazana brez razloga, ker naj bi bilo to “kul”. Mi se pri ustvarjanju filma vedno vprašamo, ali v tem prizoru zares potrebujemo prikaz spolnosti ali ne. Če bo film zaradi nje boljši, jo prikažemo – seveda z lepim priokusom –, sicer ne.
Včasih bi bil morda namig dovolj …
Se strinjam. Še posebej to drži za slovensko gledališče, kjer se običajno igralci vsepovprek slačijo brez kakršnegakoli razloga. Zakaj? Nisem proti, a moti me, če je razgaljenost nesmiselna. Če je to del zgodbe, se mora včasih igralec res razgaliti do konca. A da bi se slačil samo zato, da bo “kul”, to pa ne.
Kot lahko opazimo, znate izbrati prave igralce za vaše filme.
Tako je. Jadena Smitha, igralca iz mojega zadnjega filma, so mi sicer dodelili drugi. Mislil sem, da bo razvajen in problematičen. Ko sem ga spoznal, sem videl, da sem se zmotil. Ugotovil sem, da je vrhunsko vzgojen človek.
Na snemanju sem pozabljal, da je star 19 let, saj se je večinoma obnašal kot 26-letnik. Včasih sem se nanj ujezil, a sem takoj dojel, da je zaradi njegove mladosti logično, da se tu in tam obnaša manj zrelo.
Večinoma pa je bil profesionalen, na snemanje je prišel prvi in odšel zadnji. Poskrbel je, da je okrog njega vladalo dobro vzdušje. Opažam pa, da imajo ameriški igralci veliko izkušenj, zato proces poteka hitreje.
Kljub določenim izkušnjam pa sta Jaden Smith in Cara Delevingne verjetno potrebovala režisersko usmerjanje. Kaj vam je vzelo največ časa in živcev?
Nihče izmed njiju ni šolan igralec, saj izhajata “iz ulice”. Takšne igralce imam rad, saj to pomeni, da gre za inteligentne ljudi z dobrim, zabavnim značajem, ki hitro dobivajo ideje. Tudi Cara in Jaden sta takšna. Z njima sem lahko naredil vse, kar sem hotel.
Sicer je Cara močna ženska, prava feministka. Pred kamero je nenehno želela biti močna in trdna. Velikokrat sem moral ponoviti sceno, kjer želi Jaden (v vlogi Daryna) Caro (Isabelle) poljubiti, Cara ga skorajda poljubi, a si premisli.
Njen način igranja je bil v stilu “ne boš me poljubil”; igrala je močno žensko, loputala z vrati. Dejal sem ji: “Močna ženska nima težav z izražanjem čustev.”
Petnajstkrat je odigrala po svoje. Šestnajstič pa je le naredila tako, kot sem hotel. Nastal je prizor, ko je fanta hotela poljubiti, a se je ustavila in dejala, da ne sme, ne more, prikazala je tveganost trenutka.
Videlo se je, da koleba, saj se ne sme prepustiti do konca, ker bo fant razočaran. Ta posnetek je bil popoln in seveda sem ga na koncu tudi uporabil. Ko je Cara videla film, je jokala kot dež in se mi zahvalila, da sem jo vodil oziroma režiral tako, kot je treba.
Med snemanjem ste imeli na obisku tudi Willa Smitha, kajne?
Will je bil na snemanju prisoten 60 odstotkov časa. Večinoma se je pogovarjal s sinom Jadenom in mu dajal nasvete. Nasveti so bili vrhunski, tudi od Willa sem se veliko naučil.
So igralci Cuba Gooding, Jaden Smith in drugi poznali Slovenijo?
Vsi so mislili, da prihajam iz Poljske. Sem poljski režiser, saj mi je Poljska dala možnost, da izživim svoje sanje. Te priložnosti mi Slovenija nikdar ni dala. Resnično upam, da mi bo trenutna vlada priskrbela finančna sredstva za moj novi film. Takrat bom lahko končno tudi rekel, da sem slovenski režiser.
Do takrat me bodo pa v Ameriki, tako kot Jaden, klicali kar “Mr. Poland”. Povrh vsega je zame iznašel slogan: “Nobody likes him, everbody loves him” (Nihče ga ne mara, a vsi ga imajo najraje, op. n.).
