Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 28. oktobra |
Sveta Simon in Juda Tadej
Aleteia logo
home iconZanjo
line break icon

Njena zgodba je “zgodba o uspehu, da lahko človek z močno voljo ob pomoči pravih ljudi veliko doseže”

Dejan Šmid

Urška Kolenc - objavljeno 22/07/21

Ženska ženski – tolmačka slovenskega znakovnega jezika in psihoterapevtka Natalija Spark

Natalija Spark, ki je letos prejela naziv Slovenka leta, je svojo poklicno pot začela kot modna oblikovalka. Ker je bila vse življenje vpeta v življenje gluhih – rodila se je namreč gluhim staršem – je z željo po pomoči drugim kmalu postala tolmačka za slovenski znakovni jezik.

Po hudih življenjskih pretresih je nadaljevala s študijem pedagogike in andragogike in ga po zaključku nadgradila z magistrskim študijem psihosocialne pomoči. Poleg študija je skrbela za najstniško hčer in v svoj dom sprejela še dva majhna otroka, ki jima mama ni mogla nuditi zavetja. Natalijina zgodba je dokaz, da tudi po trnovi poti lahko pridemo do izpolnjenega in srečnega življenja.

Pravi, da v prostem času najraje ne dela nič. “Imam veliko težavo s prostim časom, saj sem že v rani mladosti morala delati, da sem preživela. Tako sem nevede postala deloholik. Zato se moram sama ali pa me morajo moji bližnji spomniti, da je dovolj in da si lahko oddahnem.” 🙂 Ko si to dovoli, gre rada v hribe, obožuje tople kraje, neprecenljivi pa sta ji tudi dobra knjiga in tišina.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je, ko lahko v tišini opravim svoj jutranji ritual; od jutranje higiene do jutranje telovadbe – 5 tibetanskih vaj in zajtrk. Potem pa sem. 🙂

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Sama sem velik estet, no, to mi potrdijo tudi drugi. 🙂 Rada imam urejenost tako na zunaj kot na znotraj. Z urejenostjo pokažeš v prvi vrsti, da spoštuješ sam sebe. Dejstvo pa je, da nam tudi družba oz. družbena pravila ukazujejo, da moramo poskrbeti, da smo trenutku, priložnosti, kraju in občinstvu primerno urejeni.

Če si priznamo ali ne, naša podoba vpliva na to, kako nas dojemajo drugi, nezavedno pa vpliva tudi na naše lastno dojemanje sebe. Pa zato ni potrebno imeti polnih omar. Dovolj je, da imamo kakovostne, po možnosti “fairtrade” kose, in jih kombiniramo med seboj. Urejenost tudi pomeni, da poskrbimo za nego obraza, telesa, za primerno izbiro hrane, osebno higieno, da imamo negovane in zdrave zobe, poskrbimo za roke in nohte.

Nam pa noben kos oblačila in nobena nega telesa ne pomaga, če ne poskrbimo za notranjo urejenost. To pa pomeni, da smo v dobri duševni kondiciji in se znamo spoprijeti z izzivi vsakdana. Če se nam zgodi, da potrebujemo “po”MOČ, si to priznajmo in jo poiščimo.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Zame je materinstvo bila in je še vedno najtežja vloga. Dostikrat povem, da je materinstvo kot “zapor”, v prvi vrsti zato, ker je to čas, ko moramo dati na stran svoje lastno zadovoljevanje potreb in nismo več lastnice svojega časa.

Je čas, ko nas otrok uči, da se moramo ustaviti, se naučiti poslušati in slišati, nemalokrat globoko vdihniti in šteti do deset, če nam le uspe, in v tem vztrajati. Je tudi čas, ko se nam na glavo obrne odnos s partnerjem in se premnogokrat znajdemo v konfliktu zaradi malenkosti ter tudi premnogokrat pozabimo, da je za srečno otrokovo otroštvo potrebno srečno partnerstvo. Je pa ta “zapor” pravzaprav popoln v vseh težkih trenutkih, trenutkih veselja ter dvomih, ki jih ženske doživljamo v vlogi biti mama.

Postati mama pa ni pogojeno samo z biološkostjo. Največji poklon je, ko otrok, kateremu nisi biološka mama, vpraša, ali te lahko kliče mama.

4. Po ločitvi, ob skrbi za hčerko in delu ste uspešno končali še študij. Kako vam je v tistem obdobju uspelo usklajevati vse obveznosti in kaj vas je gnalo naprej?
Ko danes gledam nazaj v tisti čas, pravzaprav ne vem, kako mi je vse uspelo. Očitno sem morala najprej doseči dno, kajti to je bilo obdobje, ko mi je zakon začel razpadati, pa si tega nisem želela priznati. Lažje je bilo imeti dve službi, študirati kot redna študentka, skrbeti za hči najstnico in opravljati gospodinjska dela, kot pa se ustaviti in se soočiti z neuspehom zakona in vso bolečino.

Svoje telo sem izčrpavala in kljub njegovem večkratnemu opozorilu, ko sem prebolevala pljučnico za pljučnico (prebolela sem tri – eno za drugo) in ko sta si migrena in tenzijski glavobol podajala roki in ni bilo dneva brez bolečine, sem vztrajala do trenutka, ko me je zdravje zapustilo. Na delovnem mestu sem se onesvestila in si pri tem tako hudo poškodovala glavo, da so me morali šivati. To je bilo moje dno. Izgorela sem.

Poleg tega, da se je začela pot zdravljenja, ki je trajala dve leti – pravzaprav do dobrega stanja, kot je bilo pred izgorelostjo, nisem nikoli več prišla, saj me telo začne opozarjati, da nisem okej, kadarkoli prestopim mejo –, je to tudi pot, da to, kar sem si kot otrok obljubila, da bo moja zgodba zgodba o uspehu, da lahko človek z močno voljo ob pomoči pravih ljudi veliko doseže, pot, ki sem jo nadaljevala. Vem, da mi brez dobrih ljudi, pravzaprav žensk, ki so ravno pravi čas vstopale v moje življenje in mi pomagale, ne bi uspelo.

5. Rodili ste se gluhim staršem, kar vas je pozneje na neki način privedlo na področje tolmačenja, ste t. i. vez med gluhim in slišečim svetom. Kaj vas pri vašem delu najbolj nagovarja?
Čeprav je gluhota očem nevidna in zato še vedno tako nerazumljiva in drugačna, je znakovni jezik materni jezik gluhih. Žal se s strani slišeče družbe prepogosto dogaja, da na številnih področjih išče izgovore, zakaj gluhi ne potrebujejo tolmača. S težavami pa se ne srečujejo le gluhi. V mrežo nerazumevanja smo vsakodnevno vpleteni tudi mi, tolmači. Z veliko žalostjo moram povedati, da ne glede na to, kako se trudimo ozaveščati večinsko slišečo družbo o tem, kaj gluhota pomeni in kakšne so posledice, ljudje še vedno velikokrat nočejo razumeti, da je znakovni jezik jezik gluhih. Nenehno se išče izgovore, zakaj ne imeti tolmača, in ob mojem vztrajanju, zakaj ga imeti, sem, vem, mnogokrat neprijetna.

Gluhota, ki je del moje zgodbe, je zgodba o drugačnosti, ki je še dandanes velik problem v odnosu med ljudmi. Prepogosto se jo obravnava z zadržki in nesprejemljivostjo ljudi do drugačnih z neupoštevanjem njihovih pravic, želja in mnenj. Zato, naučimo se ceniti drugačnost.

6. Kakšen nasvet o tem, kako pristopiti do gluhe osebe, bi podali tistim, ki ne obvladamo znakovnega jezika?
Predvsem to, da posameznik ozavesti, da so osebe “samo” gluhe. Ne potrebujejo skrbnika ali zastopnika, kar dostikrat slišeča družba misli. Kadar se srečate z gluho osebo, si vzemite čas, da vzpostavite komunikacijo. Naj vas ne bo strah, kako vam bo šlo. Verjemite, da je njih še bolj strah zaradi želje, da bi jih razumeli. 🙂 Gluha oseba vam bo povedala, katero komunikacijsko pot bo izbrala. Od vas pa bo pričakovala malce potrpljenja in veliko dobre volje in tako ovir ne bo.

7. Vaše drugo močno področje pa je pomoč ljudem v sklopu psihoterapije. Kateri so po vaših izkušnjah glavni razlogi, zaradi katerih imamo težave v odnosih? Kako jih lahko premostimo?
Prva težava, ki se je mnogi ne zavedajo, je obdobje, ko se spoznavamo. Takrat se namreč ne zaljubimo v osebo, ampak se  zaljubimo v predstavo o idealnem partnerju. Sami si ustvarimo predstavo o tem, kakšen partner naj bi bil, ki pa sploh ni prava in tudi ne takšna, kakršen partner v resnici je. To naše dojemanje drugega, naša pričakovanja in odzivi na drugega v partnerskih odnosih so posledica zgodnjih odnosnih izkušenj. Obdobje zaljubljenosti, ki traja po ocenah strokovnjakov šest do osem mesecev do največ dve leti, je intenzivno obdobje delovanja naših možganov, ki izločajo hormon serotonin, t. i. “hormon sreče”. Počasi se možgani navadijo na ta občutek, ki ni več tako vznemirljiv, in začetna zaljubljenost mine oz. se lahko začne spreminjati v ljubezen.

Dlje, ko sta osebi v odnosu, več resničnih informacij dobivata in tako gradita odnos. To je tudi obdobje, ko se v različnih situacijah pokaže, koliko odstopa naša predstava o partnerju od njegovih resničnih lastnosti. Če pride do velikih odstopanj, začnemo s prizadevanjem, da partnerja prepričamo ali prisilimo, da se spremeni skladno z našo predstavo. To pa so prvi koraki na poti enih od možnih težav, ki jih imamo v partnerskem odnosu. Postanemo pravi mojstri pri vzbujanju občutkov krivde, nadaljuje se z žaljenjem, zaničevanjem in ne nazadnje razvrednotenjem.

Druga precej velika težava je današnji sodobni čas. Pomanjkanje časa, stres, družabna omrežja ne pripomorejo h kakovostnemu partnerskemu odnosu. Mnogo je tudi ljubosumja in prevar. Ne smemo pa pozabiti, da je ogromno težav v partnerskem odnosu tudi zaradi travm, ki jih posameznik prinese s seboj v odnos.

Vedno bolj pa se v moji psihoterapevtski praksi srečujem s težavami v odnosu, ki se začnejo, ko ženska vstopi v perimenopavzno obdobje. O tem se vse premalo govori, tudi zdravstvena stroka je bolj bosa. Edino pomoč, ki jo pri zdravniku ženske dobijo, po izkušnjah sodeč, je hormonska terapija. Zavedati se je potrebno, da je to obdobje, ki je za žensko zelo turbulentno, saj hormoni “divjajo” in povzročajo vedenje, s katerim se ženske prvič soočajo. Je izredno naporno obdobje, ko se soočimo z njim kaj kmalu ob prvih znakih sprememb, kot so razdražljivost, nespečnost, potenje brez vzroka (vročinski oblivi), tesnoba, notranja napetost … Temu običajno sledi vedenje, ki je razdiralno in se ga same prestrašijo, saj poročajo, da se zavedajo, da ne delajo prav, pa tega ne morejo ustaviti. Kot povedo, jih partnerji ne razumejo in jih označijo kot “sitne babe”. Tu je še spolnost, ki je oz. je ni v partnerskem odnosu.

Vsem težavam je skupno to, da moramo vedno začeti najprej pri sebi. Edino, na kar lahko vplivamo, je, da s svojim prizadevanjem spremenimo svoje vedenje in s tem spreminjamo odnos. Nadalje je potrebna odprta komunikacija o težavah. Potrebno se je odprto pogovarjati o najrazličnejših, še tako bolečih temah. Naučiti se je treba slišati partnerjeve potrebe in pričakovanja, si priznati, kaj je v odnosu uresničljivega in kaj ne. In če se zgodi, da so si mnenja nasprotujoča, je treba ohraniti spoštovanje. Zato se s partnerjem pogovarjajte tudi takrat, ko težave niso na vidiku. Sproščeni smo veliko bolj sposobni asertivne komunikacije.

Sliši se preprosto, vendar ni. Tako kot ni enoznačnega recepta, kako premostiti težave v odnosih. Zdi se tudi, da mnogokrat v današnjem fluidnem času ni volje, da bi se posvetili in negovali partnerski odnos, temveč se ob prvih preprekah že grozi z razhodom. Včasih pa se zgodi, da ne glede na trud enega ali drugega partnerja težav ni moč rešiti in odnos ugasne.

8. Za sabo imate kar nekaj težkih preizkušenj. Katera je tista, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Moja življenjska pot je kot mozaik, mozaik težkih trenutkov. Zato bi težko izpostavila samo en košček tega mozaika, za katerega lahko rečem, da sem hvaležna. Misel me napelje, da je največja preizkušnja mojega življenja – biti vztrajen.

“Ne moremo samo čakati, da življenje ne bo imelo več težkih trenutkov, preden se odločimo, da bomo srečni.”

Misel, ki pove vse. In jaz sem se odločila za slednje in vztrajala.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ponosna, da sem popolna v vsej svoji nepopolnosti. 🙂

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Smo bitja, ki premoremo toliko ljubezni, da bi lahko spreminjale svet. A najprej moramo začeti pri sebi. Postaviti se moramo v središče svojega sveta in nato s svojo ljubečo energijo delajmo čudeže.

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Valerija Trček
Rekli so ji, da ne bo nikoli mama, zdaj pa ima pri 35 letih 10 ot...
2
MIRACLE BABIES
Cerith Gardiner
Čudežni dvojčici, ki sta se v maternici skupaj z mamo borili za p...
3
Urška Kolenc
“Kdo bi si mislil, da bom jaz, ki sem bila kot otrok ves čas po b...
4
FAMILY KIDS
Lidia Konar
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata devet – dva na zemlji, o...
5
Nataša Kogej
Premagala raka in čez 12 let povila hčerko: “Zdravniki pravijo, d...
6
Tina Martinec Selan
Slikoviti izleti za krompirjeve počitnice
7
Landen Hoffman
Sarah Robsdotter
6-letnik, ki so ga vrgli z balkona v tretjem nadstropju: “Angeli ...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.