Vsak velik svetnik ima starše. Nekateri starši so bili čudoviti, medtem ko je bilo drugim težko ali pa so bili povsem odsotni. Nekateri so bili v pomoč svojim otrokom pri rasti v veri, drugi pa so nasprotovali njihovemu duhovnemu napredku.
Nekateri svetniki so imeli starše, ki so bili tudi sami svetniki. In sveta Terezija iz Lisieuxa, Mala cvetka, je bila takšna srečnica. Njena starša, Ludvik in Zelija Martin, sta bila proglašena za svetnika leta 2015.
Ta dva na videz navadna kristjana nista postala svetnika zaradi spektakularnega mučeništva, čudežev ali pomembnega vpliva v Cerkvi.
Do svetništva sta prišla na bolj ponižen način – prek pobožnosti, zakona in vzgoje otrok. Ludvik in Zelija sta ustvarila toplo in ljubečo družino, malo domačo cerkev, v kateri je bilo dovolj priložnosti za rast v krepostih.
Terezija je bila le ena izmed petih odraslih Martinovih hčera, in prav vsaka izmed njih je postala redovnica. Pozneje je Terezija spoznala svoj poklic znotraj redovne skupnosti.
Zapisala je: "V srcu Cerkve, moje matere, bom jaz Ljubezen." Ne morem si pomagati, a čutim, da je to ljubezen spoznala doma, kjer se je kot majhna deklica učila moliti s svojimi starši.
Martinovi so bili navadna družina kot vsaka druga: imeli so svoje drobne kaprice, svojega problematičnega otroka – Terezijo, bodočo svetnico – in mnogo priložnosti za učenje ljubezni do drugega.
Zelijina pisma nam še posebej odstirajo pogled v njihovo družino in medosebne odnose v njej. Tu je deset njenih navedkov iz knjige Call to a Deeper Love: The Family Correspondence of the Parents of Saint Therese of the Child Jesus.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
