Ni prijetno govoriti o zakonski krizi, toda to je stvarnost, s katero se morajo pari soočati, ko začnejo skupno življenje. Krize v medsebojnem odnosu lahko nastanejo zaradi dejavnikov znotraj para, kot so recimo značajske razlike ali nasprotujoče si predstave o gospodinjskih opravilih, družinskih običajih in podobno.
Toda pomembno vlogo lahko odigrajo tudi zunanji dejavniki. Zavedati se moramo, da obstajajo, kajti le na ta način se bomo lahko z njimi soočili in jih odpravili.
Nobene potrebe ni, da bi bila kriza usodna za medsebojni odnos. Kriza lahko predstavlja tudi priložnost za rast. Papež Frančišek je že večkrat dejal: "Vsaka kriza vsebuje koristen nauk za življenje; naučiti se moramo, kako temu nauku prisluhniti s srcem."
Tu je nekaj morebitnih vzrokov za krize, ki nas lahko doletijo.
Recimo, da sva kot par že uspešno premagala ovire na začetku skupnega življenja, z vso prtljago, ki jo vsak zakonec neizogibno prinese v zvezo. S prihodom otrok sva soočena z novim izzivom. Nisva več le "ti in jaz", temveč smo "mi". Z nama je drobceno bitje, ki je popolnoma odvisno od naju (vsaj prvih nekaj let, pa tudi pozneje, le na drug način).
Ta prišlek ukrade najini srci, seveda pa tudi najin čas, najin počitek in spanec. To lahko povzroči določene težave, v nekaterih primerih pa tudi resnično krizo, ki zahteva potrpežljivost ter ogromno medsebojne podpore in sočutja med zakoncema. Seveda ima tudi čudovite prednosti: povabljena sva, da naju vsak dan preseneti čudež življenja.
Ljubezen najinih izvirnih družin do naju kot para ali mladih staršev je sicer dobronamerna, vendar lahko hitro postane jabolko spora. Včasih kar prepogosto izrekajo svoje mnenje in mlademu paru svetujejo, kako naj počne določene stvari, ali pa si prizadevajo, da bi bili del najinega življenja v večji meri, kot si midva želiva.
Ustanovitev nove družine zahteva določeno mero neodvisnosti od najinih staršev. Ta neodvisnost lahko postane še bolj zapletena, če je mladi par iz različnih razlogov še vedno finančno odvisen od svojih staršev.
Včasih se zgodi, da nama najini izvirni družini delita nasprotujoče si nasvete, kako naj vzgajava svoje otroke ali skrbiva za ostarele člane družine, koliko časa naj preživiva z njimi in podobno.
Če se bova zavedala, kako naj se jasno sporazumevava kot zakonca, kako naj postavljava meje in krepiva jedro najine nove družine, si bova prihranila številne neprijetnosti.
Včasih lahko kriza nastopi zaradi pomanjkanja, drugič spet zaradi preobilice dela, bodisi zaradi nujne potrebe po delu ali pa zato, ker ne znava reči "ne". Težave se lahko pojavijo, če eden od zakoncev ne zna pravilno uravnavati svojega družabnega življenja in na ta račun zanemarja skupni čas, ki bi ga lahko preživljal s svojim partnerjem.
Ne glede na to, ali gre za osebne ali virtualne stike (slednje predvsem v obdobju epidemije), se lahko zgodi, da več časa preživljamo s svojimi prijatelji, sosedi ali sodelavci kakor z lastno družino. Seveda potrebujemo družbo, ta je nujno potrebna in zelo zdrava, toda previdno moramo izbirati, s kom, kje in kdaj se družimo, da je naše življenje uravnoteženo.
Včasih lahko težave povzročajo finance. To še posebej velja v obdobjih, kot je trenutno, ko je gospodarstvo v težavah. Koliko družin je moralo načeti svoje prihranke ali iskati pomoč drugje, da so sploh preživele iz dneva v dan in nahranile svoje otroke!
Tako zapletene razmere običajno povzročijo veliko stresa, negotovosti in trpljenja, vsakega družinskega člana pa se dotaknejo na svoj način. Pomembno je, da se z izzivi soočamo kot ekipa. Oba zakonca morata biti pripravljena, da se čemu odpovesta in po svoje prispevata k izboljšanju družinskega stanja.
Bolezen, smrt ali karantena so zunanji dejavniki, ki jih ne moremo predvideti. Ko pa se pojavijo, se moramo z njimi soočiti. Epidemija nas je naučila, da bolj kot kdajkoli cenimo svoje zdravje ter odnose z družino in prijatelji.
Če zahtevno stvarnost vsakdanjika zanikamo, nam to prinese le še več stresa. Če pa sprejmemo vse, kar nam življenje pripelje na pot, spremenimo svoj pogled na težave. Če poskušamo ugotoviti, česa se iz danih razmer lahko naučimo, se bomo lažje prilagodili stvarnosti, s katero se soočamo.
Papež Frančišek o tem govori v svoji apostolski spodbudi Radost ljubezni, v kateri kar celo poglavje posveti krizam:
Vlaganje časa v naju kot par, pogovor o tem, kakšno družino si želiva ustvariti, pogovor o najinem zakonu, v katero smer se želiva razvijati, bo ključnega pomena, če želiva, da nama pustolovščina uspe. Kljub vsem neizogibnim neuspehom lahko rasteva, če ovire premagujeva skupaj, kot ekipa.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
