Zelo čustven je bil trenutek, ko je Hidilyn Diaz stopila na zmagovalni podij in sprejela zlato olimpijsko medaljo – prvo v zgodovini Filipinov.
30-letna športnica je pokončno prisluhnila državni himni, medtem ko so ji po licih, prekritih z zaščitno masko, tekle solze. Na olimpijskem nastopu ni le presegla osebnega rekorda, ko ji je uspelo dvigniti in nad glavo obdržati velikansko, 127 kilogramov težko utež, s tem je dosegla tudi svetovni rekord v kategoriji dvigalk uteži do 55 kilogramov.
Ponedeljkova slovesnost v Tokiu je postala še toliko bolj posebna, ko je olimpijska zmagovalka dvignila svojo medaljo in jo pokazala zbrani množici. V resnici ni razkazovala zlatega olimpijskega odličja, temveč čudodelno svetinjico Naše Gospe, ki jo prav tako nosi na verižici okoli vratu.
Nova prvakinja je bila izjemno presenečena, da ji je uspelo dvigniti tako veliko težo, na vprašanja časnikarjev pa je v maternem jeziku odgovarjala takole:
"Včeraj nisem pričakovala, da bom lahko dvignila tako težko utež. Gotovo mi je pomagal Bog in vsi ljudje, ki so včeraj molili zame. Hvaležna sem vsem, ki so v ta namen molili devetdnevnico."
Medalja Diazove je očitno izjemno dragocena, prav tako kakor molitve vseh, ki so jo podpirali na njeni poti do olimpijske zmage. V izjavi za medije je pojasnila, da ji je čudodelno svetinjico podaril prijatelj, ki je zanjo molil tudi devetdnevnico:
"Devet dni je molil v ta namen, nato sem devetdnevnico molila še sama. Ta molitev je bila znamenje naše vere v Marijo in njenega sina Jezusa."
Njene molitve ter molitve vseh prijateljev, družinskih članov in ljubiteljev športa s Filipinov so bile nedvomno uslišane. Filipini na olimpijskih igrah sodelujejo že 97 let, vendar je Diazova osvojila njihovo prvo olimpijsko zlato v zgodovini, kar bo gotovo razlog za veliko slavje po vsej državi.
To je v resnici nekaj izrednega, če pomislimo, da so v državi med epidemijo veljali eni najstrožjih protikoronskih ukrepov na svetu, zaradi česar je trening Diazovi predstavljal še toliko večji izziv.
V pripravah na svoje četrte olimpijske igre, potem ko je leta 2016 v Riu osvojila srebro, je Diazova obtičala v Maleziji, kjer ni imela dostopa do opreme za trening, vadila je lahko le s palicami, na katere je privezala plastenke, napolnjene z vodo; imela pa je močno voljo, ki jo lahko pripiše le Božji milosti.
"Prepričani smo bili, da je vse skupaj nemogoče, tudi sama sem tako razmišljala, zaradi epidemije, sredi katere smo bili, so se olimpijske igre zdele nekaj nemogočega. Zdaj pa smo tu. In lahko nam uspe. Le obupati ne smemo. Ne glede na vse izzive in preizkušnje se v molitvi zatecimo k Bogu, On nas bo vodil," je olimpijska prvakinja pred odločilnim nastopom povedala za ameriške medije.
Diazovo zdaj krasi zlato olimpijsko odličje: s svojo močno vero je presegla vsa pričakovanja. "Presenetilo me je, da sem lahko to storila. Bog je resnično izjemen," je po odmevni olimpijski zmagi izjavila v enem od številnih pogovorov za medije.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
