Nikoli ne bom pozabil prizora, ki sem mu bil priča, ko sem se nekega popoldneva s kolesom peljal skozi mesto. Bil je običajen delovni dan, ko navadno nisem pozoren na to, kaj se dogaja okoli mene.
Preveč sem v svojem svetu in se v mislih ukvarjam s stvarmi, ki me še čakajo tisti dan. Avtopilot v mojih možganih je zaznal rdečo luč na semaforju in ustavil sem se.
Medtem ko sem čakal na zeleno, sem se spraševal, kdaj bo prišel čas, ko si bom lahko vsaj nekoliko oddahnil, ko ne bo več toliko obveznosti, ko bodo rešena vprašanja okrog naše hiše, ko bodo otroci zrasli in bodo malo bolj samostojni in takrat … takrat bo nastopil drugačen čas, ko ne bom več tako ujet v vse te skrbi in v nenehni tekmi s časom.
V tistem sem čez cesto zagledal starejši par osemdesetih let, ki se je bližal. Žena je bila na vozičku, mož pa jo je zadaj potiskal. Videl sem, kako se je sklonil k njeni glavi in ji nekaj prigovarjal na uho. Ženi se je čez obraz narisal smehljaj.
Dvakrat se je še sklonil k njej in nekaj mu je odgovorila. Zdaj sem videl smehljaj na njegovem licu. Naenkrat se je vzravnal kot mladenič in pospešil korak. Cesta se je tam spuščala, tako da je mož po petih korakih dobesedno tekel za vozičkom, ki ga je še kar potiskal pred seboj.
V moji glavi so se odvijali scenariji, kako se bosta zvrnila. Ona pa se je prepustila norčiji, nagnila glavo nazaj, dvignila obe roki v zrak in se zasmejala kot mlado dekle. Prizor kot iz kakega filma!
Ne vem, kdaj se je medtem na semaforju prižgala zelena, jaz pa sem še vedno stal pred križiščem. Zamislil sem se, kdo je zdaj tukaj mlad in kdo star. Kar malo sem jima zavidal, kako se znata celo na invalidskem vozičku tako pozabavati.
V trenutku se je razblinila vsa moja filozofija o tem, kako so okoliščine krive, da življenja ne morem živeti bolj sproščeno. Kako neki sta prišla do pravega vira veselja? Skozi katere preizkušnje sta šla in kako sta se pustila oblikovati življenju?
Res je, kar pravi papež Frančišek: to niso le ljudje, ki jih moramo varovati, ampak se lahko od njih učimo. Brez dvoma so to "lahko akterji evangelizacijske pastorale, častne priče Božje ljubezni".
Ne le, da stari potrebujejo mlade in njihovo pomoč. Tudi mladi potrebujejo stare. Z njihovo pomočjo odkrivajo svoje korenine in modrost, ki je sami ne morejo doseči.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
